Glasba skozi moje rojstne dneve

Danes je Facebook še posebej nadležen. Glavna fora je namreč, da si na zid nalimaš komad, ki je bil no.1 na (mislim da Billboard) lestvici na tvoj rojstni dan. neverjetno, ampak res je bolj annoying od objavljanja člankov, kot da je Facebook osebni politični blog in objav slik vsakega zajtrka combined.

Sem se pa tudi sama znašla v brskanju po vseh možnih glasbenih lestvicah vseh možnih glasbenih zvrsti na vse možne dneve. Med njimi sem seveda našla tudi skladbe, popularne na moj rojstni dan. Pa se mi je v glavi postavilo vprašanje, kaki bi to bili komadi, če bi bili narejeni s strani slovenskih ali balkanskih estradnikov. Verjetno zato, ker sem prejšnji dan z največjim navdušenjem na Hudine objave nekih tech-house komadov iskala paralele v slovenski in balkanski glasbi.

Za top komade na moj dan rojstva sem našla sledeče, skupaj s primerjavami z lokalnimi estradniki:

Paralela št.1:



vs.

Klapa Kuplanji - Probudi me jutrom





Paralela št.2:

Stevie Wonder - I just called to say i love you



vs.

Brendi - Rad te imam




Zares žal mi je lahko, ker nisem bila rojena malo kasneje, na dan, ko je bil top komad tole,



kar pa ima svojo slovensko različico v enem zares dodelanih komadov,



Zares pravi glasbeni gurmani boste razumeli bistvo tele objave, ko vam predstavim še eno primerjavo. Elvis Presley je pred davnimi časi zapel en evergreen, It's now or never, melodično (po mojem mnenju slabo) povzeto po O sole mio. Torej, če bi bila jaz takrat rojena, bi bila... orng stara. Pa ne samo to, danes bi imela za primerjavo odličen štiklc. Poslušajmo si oba:







Blagor zadnja leta rojenim, res lepo jim bo, ko bodo lahko pogledali nazaj, kaki glasbeni dragulji so se svaljkali po svetu ob njihovem rojstvu.

Nibeye's dubbish Sunday vol.6

Nibeye's dubbish Sunday Vol.6 by Nibeye on Mixcloud

Šport fikusom in polžem

Takole je šel (mind-)flow, ki je pripeljal do tega posta:

Po službi sem se lahko le še dala v horizontalo. Prižgala sem tv in znova me je pričakal oglas za Intersport. Oglas, katerega vsebine si nisem zapomnila, mi pa je ostal v spominu njihov slogan "Šport ljudem". Kliknilo mi je v glavi, da sem ta slogan že slišala in da me je že večkrat rahlo zmotil. Mislim, šport ljudem? Kdo ga pa ima zdaj? A fikusi, ki tako nadobudno tekajo naokoli in tekmujejo v deseterobojih? Polži, ki se grejo hitrostno drsanje? Al' ljudje, ki se že itak grejo šport?

Nesmiselnost slogana me je asociirala na grafit, ki je vsem na očeh nekje okoli Križank. Pravi "Slovenijo Slovencem". In smo spet na istem vprašanju; kdo pa ima Slovenijo? Jo je kdo nesramno vzel brez dovoljenja in zdaj z njo razpolaga? Fikusi in polži? Kako si drznejo! Takoj naj se jih razlastnini in že končno da Slovenijo Slovencem, ki so edini pravi lastniki.

In tako sem pristala pri tuhtanju o grafitih, meni eni ljubših izraznih metod (ko se jo aplicira smiselno). Isti trenutek sem se spomnila, da sem ravno pred kratkim hodila po prestolnici z Jay Kay. Našli sva kar nekaj lušnih grafitov:

Hotli smo ga, mamo ga. Ampak ok, grafitič je kjut.

Pri sprehajanju po prestolnici vsem svetujem rundo kankana na Metelkovi.

Del večjega grafita, ki pa ni bil toliko zanimiv kot ta košček.

Ah. :)

Ne vem, kaj naj si mislim o tem, da na nekem štriku visoko v zraku visi en kup olstark in podobnih čevljev. Po svoje se mi zdi brezveze.

Vrata ene od hiš ne Metelkovi. Bilo bi strašno kul, če bi se pod vsakim elementom kaj skrivalo. A veš, tako kot tiste decembrske bombonjere, ko je za vsak dan ena čokoladka.

J.K. se sprašuje... Mene pa zanima, kje so vsi ti šminkerji. :P

Trick-C the tricky tricker

Bilo je včeraj, ko sem izvedela, da je v Dnevniku intervju z eno izmed slovenskih DJk. Morda bom kaj zanimivega izvedela, sem si mislila, vsekakor me zanima, kako ta djski svet doživljajo ženske.

In sem šla brat. Unfortunatelly. Aja, še link, da si lahko še sami preberete.

Da ne bom še vašega dragocenega časa trošila, dragi moji, si poglejmo le nekaj izsekov intervjuja.

Njen zaščitni znak so ognjeno rdeči lasje, bila pa je tudi prva oseba, ki ji je uspelo kultivirati Pomurje in okolico z elektronskimi zvoki, zato je med Prleki poznana kot mama prleškega tehna.

image source: http://bit.ly/nyXTWG

Em, prleški tehno? Wiki, zaostajaš, še za en kup pojmov ti manjka obrazložitev... Če zguglamo Prlekijo, ugotovimo, da se je tam razvilo mnogo zanimivih stvari. Na primer, nisem vedela, da je Slavko Osterc od tam. Pa bojda imajo dobra vina. Pa nek baje uibr hud muzej, star sto let, o življenju Prlekov. Da o hrani sploh ne govorimo. Pa strašno simpatično govorijo, da jih noben ne razume. Vse to, o prleškem tehnz pa ne duha ne sluha. Ampak ok, če ni v Wikiju, ne pomeni da ne obstaja. Mogoče mora samo leaknit.

DJ Trick-C živi v Prlekiji ker je bojda tam bolj kakovostno življenje. Bolj kakovostno od katerega? Tam živi tudi, ker je tam dom, ki je samo njen. To, recimo, se men' zdi super, ker vsi izven Prlekije živijo v domovih, ki niso samo njihovi, ampak so še od enih drugih ljudi in vsi vemo, kako je z gnečami. Ampak ok, njene bivalne preference res niso naša stvar.

Zdaj vidim, da sem se v zgornjih dveh odstavkih čisto brezveze vtikala v njeno izražanje. To ni bilo nujno, ali tu je šta je.

V nadaljevanju djka govori o tem, kako je odraščala z glasbo. Osebno menim, da je to za vsakega otroka dobro in priporočljivo. Konec koncev je dejstvo, da je velikokrat mnogo bolje poslušati glasbo kot pa ljudi. Zdaj, ko imam nečaka, mi to še sploh nenehno po glavi hodi. Zato sem mu, čist' t'ko za intermeco, letos za rojstni dan kupila harmoniko. Ampak to tisto tapravo, ne neko plastično, ki ti na en pritisk edinega knofa zaigra nekaj od Mozarta. Moram priznati, da mali zgleda noro kul s to harmoniko. Hepi brzdej, Shorty!

Nazaj k članku.

Berem...

Berem...

Malo preskakujem...


U u u, čaki čaki...

...nazaj gor...

e tuki...

sem pa trenutno tudi edina slovenska producentka.

Em, what?

Draga Trick-C, krasno, da čutiš svojo močno prisotnost na sceni, na kateri si že dve desetletji in tudi prav je, da se s svojim uspešnim delom pohvališ, konec koncev je to tvoj trud, ali ipak, darling, samo zato, ker je Prlekija, khm, malo stran, še ne pomeni, da je to svet.

V zadnjih letih se je število bejb na Dj sceni hitro povečalo. Seveda je veliko nadvse dolgočasnih, nezanimivih in sploh takih, da se res vprašaš, kaj je z vsemi, da jim pustijo rolat in celo na nekih bolj konkretnih eventih. Ampak pozabimo nanje. Poznaš dekle z imenom Dj Ninja? Ne? Je ena kul mlada hip hop djka. Punca fino suka, ni kej. Aja, saj res, producira tudi. Samo sekundo, takoj nalimam en njen kjut blend.

Bigger than hip hop aka luchini - ninjaremix by DJNinjaSLO

Viktorio Rebeko poznaš, mar ne? Aja, ti je pozabila omeniti, da tudi producira? Ne verjameš? Lemme show ya:

Viktoria Rebeka - Diving Licence by Viktoria Rebeka

Last but not least, Huda. Does that ring a bell? It should, it really should. Ne mislim kot pridevnik, ampak dj ime. Super djka, članica crewja Female's'cream, včasih mal' annoying :), sicer pa superkul bejba... aja, pa ne morš verjet, producentka je! Stoj i slušaj:

Nina Hudej aka Huda - Godless Beat (Original Mix) by Huda

Tako, po članku se raje ne bi več sprehajala. Tale post je nastal, če morda niste opazili, ker me rahlo iritira, ko ljudje, ki radi poudarjajo svoj wow (kar je sicer kul), pozabijo, da obstajajo tudi drugi okoli njih, ki ravno tako imajo svoj wow.

Lep muzički vikend vsem.

p.s.: Navedene so le tri slovenske producentke elekstronske glasbe, zato se opravičujem za svojo neukost na tem področju. Upam pa si trditi, da se po raznih mestih in selih skrivajo še mnoge, tudi take, ki sploh še ne vejo, da to bodo.

Ni placa

Na TV sem najdla nek Style network program. Trenutno se ukvarjajo s tem, kao v enem fletu, velikem cca. 200 kvadratov, ustvarit sploh kaj prostora, da bi en par živel. Upam, da jih noben v kako garsonjero ne spusti.

Nibeye's dubbish Sunday vol.2

Nibbeye's dubbish Sunday vol.2 by Nibeye on Mixcloud

Belated Valentine's Mix

Čisto pozabila še tegale vam objavit. Fini je. :)

Belated Valentine's Mix by nibeye

Nibeye's Sunday dub

danes relaksiram. več besed sploh nimam. :p

Nibeye's Dubbish Sunday by Nibeye on Mixcloud

Najbolj kul ljudje na svetu

Verjetno ima prav vsak že od malih nog kakega idola, heroja, pač nekoga, ki je pojem kulnosti. Enim je to Chuck Norris, ker naredi vse sklece, drugim Dedek Mraz, ker pri svojih letih še kar s tako hitrostjo v eni noči obleti svet, tretjim pa Sandra Auer, ker v neskončnost govori o siru in po nekih teorijah tudi poje. Ampak to je vse brezveze. Jaz vam povem, kdo so kul ljudje.

Najbolj kul ljudje na svetu so šoferji ljubljanskih trol. LPP šoferji. Tisti dečki in nekaj deklet, ki nas peljejo čez hribe in doline, čez vse hudo in lepo, točo in mavrice. Kako vem, da so kul? Vem, ker mi to brez zadržkov pokažejo, ko le lahko. Pa niso vsi enako kul, eni so bolj kul, ultimativno kul. In ja, imam primere.

Prvi primer bo... hm, kako bi ga poimenovali... recimo mu Ivan. Gospod Ivan zelo pogosto vozi avtobus št. 27. To je tisti, ki gre z Rudnika do Letališke in nazaj. Na mojo veliko veselje se tudi jaz pogosto vozim z omenjeno trolo, pri čemer doživim krasne stvari.

Dajmo najprej premisliti, kaj je v osnovi bistvo Ivanove službe. Kot voznik mora furat mestni avtobus. Na vsaki določeni postaji mora ustaviti in počakati, da se tovor naloži in razloži ter nato speljati proti naslednji postaji. Pri tem naj bi bilo nekako samoumevno, da voznik počaka na sami postaji in ne kakih petsto metrov pred njo v upanju, da se bodo potniki v vsej svoji atletskosti na hitro preobuli v šprinterske teniske in se pognali proti troli, kot da jih tam čakajo sveže kajzerce in domači ocvirki. Skratka, to je nakako osnova, a ne.

Zdaj, ko smo si na jasnem glede dela šoferja trole, se lahko vrnemo na Ivana. Menim, da je Ivan poln domišljije, idej, skoraj kreativen bi lahko bil, če bi bile njegove ideje zares konstruktivne. Pa še zelo zanimiv pogled na svoje delo ima.

Ivan zelo rad potniku zapre vrata pred nosom, ga hladnokrvno pogleda, kako mu dežne kaplje polzijo po sveže opranih lastneh in se, v stilu krasnih klimatskih razmer v Sloveniji, stiskajo v ledene sveče, in spelje. Še več, Ivan je eden tistih, ki rad ustavi petsto metrov pred postajo in gleda potnike, kako tečejo proti kajzercam in ocvirkom. Ne zdi se mu namreč smiselno, da bi pripeljal malo bližje, ker to pomeni, da mora še enkrat po gasu pa po bremzi pritiskat pa potem so tle še neke bedne prestave in dela je sploh veliko. Zato pač potnike, ki zanj niso dovolj hitri, pusti čakati nadaljnjih 18-25 minut na naslednjo 27ko. Čakte, čakte, a slučajno mislite, da imajo stari ljudje in tisti z berglami kake privilegije? Ja pa kaj še, pravila so uniformna in od njih ne odstopamo. Četudi so ta pravila fiktivna.

Mislim, da ima gospod Ivan tudi manjše težave z brzdanjem jeze. Saj vem, mnogi vozniki se na soudeležence v prometu razburjate in v prazno kričite v svoji štirikolesni komori, četudi vas noben ne sliši. A ravno tu je point; v troli vas kot voznika namreč marsikdo sliši. Pa da ne bi zdaj kdo slučajno začel z nekimi pomilovanji šoferjev. Če nisi za tak posel, pojdi v drugega. Verjetno vam ne bi bilo najbolj kul, če bi vam v gostilni, ko bi histerično napadali zrezek in neke kroketke, padla vil’ca na tla in bi vam natakar “pička ti materina, baba nespososbna”. Baba v tem primeru velja tudi za moške.

No, Ivan se ne bi strinjal z mano. Njega predvsem živcirajo kolesarji, saj so oni očitno sami

krivi, da celo mesto Ljubljana ni opremljeno s kolesarskimi progami. Ko se tako kaka gospa pelje po skrajni desni strani ceste, to Ivana raaaahlo živcira in oni ji da vedeti svoje tako, da zapelje svojo megalomansko trolo skrajno desno proti tej teti, ki se že itak počuti (upravičeno) ogroženo v prometu. Ko se teta ustavi, ker tako ne more voziti, ustavi še Ivan, popolnoma neobzirajoč se na dejstvo, da se polna trola potnikov ob 7.50 zjutraj verjetno ne pelje v gozd na kakav k bakici od Rdeče Kapice, ampak na sestanke, za tovarniški trak, ali pa za blagajno. Ivan nato odpre vrata in teti kolesarki s pomočjo svojega bogatega besedišča še ubesedi, kaj je hotel s svojo skrajno desno gesto povedati.

Ampak lejte, vse to kar vam opisujem ma en zaključek: Ivan je kul in lahko si privošči tako vedenje. Če si ga ne bi mogel, potem se pač ne bi tako vedel.

A Ivan ni edini kul. Tu je še, hm, že vem, Miha.

Miha je nadstandardno kul in vozi trolo št.2 (vsaj tisti dan jo je). Mlajši je od Ivana in tako na vrhuncu svoje kulnosti, moškosti in obvladovanja situacije. Njemu furat neko brezvezno trolo sploh ni problem. On to lahko z mezincem. Ma kaj z mezincem, on niti obeh nog ne potrebuje...

Po omenjenih dogodkih sem malo pobrskala po spletnih straneh LPP. Zanimalo me je namreč, kaj sami pravijo, zagotovo imajo neka pravila, nek bonton, kodeks vedenja. Seveda imajo, a le za potnike. Tako na strani Busbonton na nek komajda humorističen način izvemo, da res ni kul pogovarjati se z voznikom medtem ko le-ta vozi, ravno tako je fino odstopiti sedeže starejšim (tu se sicer vedno sprašujem kje je meja) in ne metati hotdoge po busu. A prav nikjer ne najdemo Busbonton vol.2, kjer bi se dotaknili primernega vedenja šoferjem. Pa saj meni je vseeno, če ne nosijo belih srajc in imajo prečko na levo, ampak neko medsebojno spoštovanje bi se pa skorajda že spodobilo, mar ne?

Upam, da bodo tole na LPP kdaj prebrali. Lahko bi se sicer pritožila na njihovi strani, saj imajo temu namenjen obrazec, a kaj ko bi radi od mene točno uro in dan dogodka pa še registrsko številko trole. Prva dva podatka bi morda še nekako priskrbela, ampak registrske res ne vem, kar tudi ni presenetljivo, ko pa si v takih situacijah predvsem... paf.

O tem, kako me je Celine Dion definirala.

Našla sem ene par svojih starih mikstejpov. Zdaj jih poslušam. Ne vem, kaj naj si mislim. Možnosti sta dve:

a) Bila sem (ali sem še vedno?) multiple personality.

b) moja strast je bila tako močna, da sem poslušala...hm...marsikaj.

Pa nekako raje stavim na možnost b. Med trinajstim in šestnajstim letom sem šla čez marsikatero fazo. Faze so se tudi prepletale. Tako na enem izmed mikstejpov najdemo po vrsti Vaya con dios, 2Paca in Queene. Suvereni miksi, pri katerih noben komad ne traja več kot 42 sekund. Kaj naj, moja pozornost tudi ima meje. Pogosto tudi manj kot dvainštirideset sekund. Tako na primer lahko slišimo Usherja, kako pravi „you make me“, takoj za tem pa slišimo Faith Hill z „that kiss, that kiss“. Nadvse krasna izbira z globjim pomenom, tudi, ko se od nekje pojavi Dr.Alban, kljub njegovim katastrofalnim situacijam na področju ureditve las.

Kaseta s srčkom, nalimanim na B strani, govori sama zase. Strašno ljubavno obarvana besedila pesmi, celo preveč za dekle, ki se ji takrat in še dolgo po tem niti sanjalo ni, kaj ljubav res je. Kdaj in kako je dekle skužilo, kaj ljubav je, je stvar pogovora v s čustvi prenapolnjenem večeru ob preveč gostem kakavu, začinjenim s šilcem belega ruma.

Kakorkoli že, moji ljubavni mikstejpi tistega časa so sestavljeni iz šlagerjev in parih novokomponovanih hitićev. Če jih naštejem le nekaj:

• Aretha Franklin - I Say A Little Prayer: Ta je fini.

• Puffy & Faith & 112 - I'll be missing you – Zlajnan komad. Preveč.

• Mr.President – Coco Jumbo – Ta je očitno imel nek poseben pomen. Spomnim se, da smo ga nenehno poslušali pred biologijo. Anti-stress terapija, I suppose. Torej gre tu morda za ljubav do stress-free življenja. Pa en sošol'c mi je bil strašno všeč. Ne vem, kake veze ima to s čimerkoli, ampak nekako primerno se mi zdi to dodati ravno tu.

• OMC – How bizzarre – Ja, večina tistih, ki so mi bili všeč, se mi je kaj kmalu zdela blazno...čudnih.

• Vedno, ampak res vedno mi je šel na živce Bryan Adams. Zato ga na mojih mikstejpih ni.

• Pa tista stvar iz Titanica, tista My heart will go on; tisto mi je šlo tudi na živce. Še vedno mi gre. Pa film, uf, tisto pa sploh. Veter v laseh. Come on.

Ok, intermezzo. Moram priznat. Pa me briga, če me zdaj vsi odprijateljite na Fejsbuku. Všeč mi je bil komad Treat her like a lady od Celine Dion. Okej? Okej. Zdaj smo to povedali, dali karto na mizo, prebol'te in gremo dalje.

Tiste dni sem bila (in še sem) izjemno navdušena nad old skul hip hopom. Le da takrat ni bil tako zelo old skul, kot je danes. Kar je seveda logično, saj govorim o času izpred desetih leti, tisto je pa še starejša zgodovina. Ah, pa saj razumete menda. Vedno so mi bile posebej všeč instrumentalne verzije komadov. S tem sem se vsaj izognila mnogim rimam, ki so se mi zdele povsem brezvezne. Tako sem že od nekdaj fanica kruja A tribe called quest in J Dille, pokojnega ameriškega hip hop producentaČe je ta dečko kaj znal delat, so bili to beati. Kaj pa vem, morda je delal tudi božanske kremšnite, ampak to zdaj ni relevantno.

Ohoho, potem je tu en ena kaseta, katere vsebino zagotovo nisem pobrala med sošolci ali vrstniki na igrišču. Začne se s kultnim štiklcom Brown paper bag producenta Ronija Sizea, totalne face drum'n'bass scene in ustanovitelja kruja Reprazent.

Med top izvajalci in producenti tistega časa se mi pojavita še Jay Z s svojimi naravno supersized žnabli in pa ena meni najljubših ever... Lauryn Hill. Ta modelka mi je pa uau odkar vem zanjo. Fugeesi ne bi bili niti približno tako zanimivi, če bi bila Wyclef in Pras sama. Mislim, Pras s tistim hrapavim glasom že ne bi mogel odpeti Ready or not, kot se spodobi. Pa potem, ko je svoj prvi solo album izdala... uf, tisto je bilo nadstandardno. Pa še cela funky je bila, a hkrati skrajno skulirana. Ja, totalen crush sem imela nanjo.

Poleg vsega povedanega naj dodam, da za noben denar ne priznam, da se je na mojem plejerju kadarkoli vrtelo sledeče:

- Ace od base - All that she wants: Nikoli, ampak nikoli nisem z našobljenimi ustnicami migala z vratom, kot da z glavo mešam golaž.

- KCi & JoJo - All my life: Nimam pojma, o kerem komadu govorimo.

- za Backstreet Boyse nikoli nisem slišala in vsekakor se mi Kevin (who?!) ni zdel hud.