Vedno se mi je zdelo, da je logično, da sta čas in uporabniška izkušnja kake storitve povezana, večinoma obratno sorazmerno. Pa naj se sliši še tako klišejsko in prežvečeno, v času pričakujemo, da lahko vse, torej informacije, storitve, izdelke, dobimo kar vse hitreje. Če ni v BTCju, je pa na Mimovrste, pa če ni pri ValeNovak, je pa zagotovo na Amazonu in še hitreje bo pri meni. In super je, da bo hitro, saj to nujno rabim zdaj, ma kaj zdaj, včeraj in veste kaj, zelo zelo razočarana bom, če pride šele jutri. Čas je dragocen, vsak dan ima vsaj štiri ure premalo in izkoristiti je potrebno vsako. Potem imamo konec dneva občutek zadovoljnosti, učinkovitosti. A kaj, ko je vedno nekdo, kaj nekdo, cela organizacija, za katero se zdi, da se prav trudi delovati neučinkovito, konec koncev tudi neuspešno. Še več, zdi se, kot da ji je v užitek, ko smo zaradi nje ljudje frustrirani, jezni, živčni.
Ena takih organizacij je zagotovo tipična slovenska bolnišnica, lahko tudi zdravstveni dom. Niti ne vem, kje bi se lotila te tematike. Se je bom lotila kar iz osebne izkušnje. Le ene, to je, saj nima smisla, da navajam še pa še pasivno agresivnih občutkov, ki mi jih je ta institucija povzročila.
Po zadnjih objavah je jasno, da sem bila kriplasata zaradi poškodbe noge. Pa sploh ne začnimo tam, ko je kirurško osebje tuhtalo in tuhtalo in skupaj niso uspeli priti do ugotovitve, da morda pa niso tele tačke dobro poštimali. Popolnoma razumem, da gre za človeško napako, ni panike, tudi dr.Luka Kovač je kdaj kiksnil.
Po zadnjih objavah ni jasno, da sem znova kriplasta. Razvidno je posredno, torej iz totalnega pomanjkanja inspiracije, kar pa je posledica ležanja in izolacije. Tu pa tam grem ven, večinoma na kontrolni pregled, ampak za to itak ni skrbi, da bi bilo na majhne periode.
If there were a fan, shit would certainly hit 'em.
Na urgenci so mi nogo slikali in povili v nekakšno predpotopno gipsasto longeto.
Pred nekaj tedni naj bi šla na magnetno resonanco. Sploh ni pomembno, kakšen pregled to je, bistveno je le to, da se nanj čaka. Dvomim, da Siemens izdeluje ekstra počasne mašine.
Najprej sem hotela v Valdoltro. Na izvidu je že pisalo, da potrebujem datum asap. Pa administratorka ni vedela, kdaj bo termin. Okej, ni panike, dajte nam nadrejenega. Nadrejeni, neka zafrustrirana izvedba radiologa ali njegovega asistenta ali pa je hišnik, ki mu starši nikoli niso omogočili študija in se zdaj maščuje nepravičnosti sveta, pravi, da ne ve. Ni panike, vzemite si čas in poglejte. Ja ne, ne vem! Em, okej, kdo pa ve? Ja noben! Hm, torej vam neka višja sila dela urnike? Ja ne vem, veste koliko ljudi vsak dan hoče prehiteti čakalno vrsto, vem, da zato kličete! Lejte, gospod, samo datum me zanima, ne tisti prehitevalni (čeprav, če ga je že sam omenil…:D), ampak datum, ki ste mi ga vi sami dodelili. Ja vprašajte administratorko. Ampak, ona me je k vam napotila. Ja ne vem! Ta pogovor, ki se je kasneje ponovil, je trajal kakih deset minut. Deset minut življenja, kar ni malo. Dobro, pokličemo še enkrat administratorko. Po tem, ko še kar ni imela niti približne ideje o datumu, je uspela dahniti, da naročajo za februar. Hehe, humoristka.
Februar več kot očitno ni bil sprejemljiv datum. V Zagrebu sem dobila decembrski termin, ravno tako nesprejemljiv. Nato smo poklicali MediLab. Veseli omembe besede »samoplačnik« so mi hitro in prijazno našli datum.
Prosili so me tudi, da seboj prinesem RTG slike. Seveda, le skočim ponje. Slike namreč hranijo v bolnici, kjer so me ob poškodbi sprejeli na urgenco. No in tu se znova zatakne. Če uporabnik želi svojo sliko, se mora v naprej najaviti. To stori po telefonu. Haha, ste mislili, da so v zdravstvu prišli do interneta? Da lahko sprejmejo čim več klicev, imajo v tamkajšnji sprejemni ordinaciji dve telefonski številki. Problem pa je v tem, da ko je vedno le ena dosegljiva, vendar se hkrati na drugo noben ne javlja. In obratno. Uradne ure so seveda tudi primerno nastavljene, da se zdi, kot da so uradno odprti kakih dvanajst minut dnevno. Z vmesnimi pavzami, seveda. Pa dobro, mine en dan, bomo poskusili jutri. Jutri si rečemo enako. Potem pa ugotovimo, da smo ravnokar stran vrgli dva dneva. Potrpežljivo se odpravimo kar do sprejemne, kjer najdemo administratorko poleg telefona. Ta seveda zvoni. Gospa ima verjetno veliko dela, sploh ne dvomim, da plava kravl v papirjih, ki so sami sebi namen in katerih se sistem drži kot pijan plota, namesto, da bi investirali v digitalizacijo sistema, ne pa po prostoru dodajali le avtomate s sokovi, kot da smo v nekem obmorskem lokalčku. Samo še sardele mora nekdo začeti peči in bo k ena fina konobica.
Dobro, ostanimo resni. Gospa administratorka je prijazna in želi pomagati. Aktivira svoje možgane in začne iskati slike. Čez nekaj minut zmagoslavno ugotovi, da jih ni. Fascinirani nad ugotovitvijo jo prosimo, da preveri še na travmatologiji, kirurgiji, v mavčarn etc. Jah, ni jih. Ja in kaj zdaj? Jah pač. Ja gospa, tole ne more ostati na pač. Jah. Kaj jah? Jah pač. (Opažate vzorec?) Ampak gospa, slike nujno potrebujem. Ja kaj naj? Ja ne vem, najdite slike, glede na to, da je vaša (bolnišnična) krivda, da ste slike zgubili. Kaj, a vas lasten sistem danerečemkaj?
Loooong story short, slik ni. Pač. Najbolj me iritira ta »pač«. Mislim, kaj pa to pomeni? Vsekakor ni smiseln odgovor na »zakaj«. Še bolj kot »pač« pa me iritira dejstvo, da sebi in meni jemljejo čas. In ostalim, ki morajo čakati v vrsti v nedogled, ker je delo organizirano tako, da sploh ne vedo, kaj pomeni pojem »job description«.
Pa me to hitro spomni na novico tega tedna, da nam v državi primanjkuje kakih dva tisoč zdravnikov. Hm, ste prepričani, da je res premalo zdravnikov, premalo prostorov, diagnostičnih naprav in še marsičesa in da ni morda problem drugje? Pa bi radi reševali ta problem tako, da nekatere pristojnosti zdravnikov prevzamejo medicinske sestre. Super, da se delo delegira, ampak znova, je to najboljša rešitev?
Ravno, ko sem o tem razmišljala, sem danes naletela še na Dnevnikov članek o učinkovitosti zdravstvenega sistema na primeru dobre prakse. Gre za primer bolnišnice, v kateri so uspeli izjemno izboljšati učinkovitost dela. Tako so bolj zadovoljni zaposleni, še posebej pa bolniki, ki so v tem primeru stranke, uporabniki. Če/ko preberete članek, boste ugotovili, da v opisanai bolnišnici niso skušali izboljšati rezultate z dodatnimi investicijami, ki morda niti ne bi pozitivno vplivale na učinkovitost, četudi se to zdi kot najlažja pot, temveč so ustrezno analizirali obstoječe stanje ter ga skušali izboljšati. In uspelo jim je. In to je dober management. Ampak kaj, ko je to tako težko realizirati, mar ne?
1 Comments:
Post a Comment