Ker nekako predvideva, da random peeps ne vedo, kje Slovenija je, ga povpraša o tem. Gramatik ji lepo pojasni, da ima Slovenija 2 mio prebivalcev. Na popolnoma demografski podatek novinarka seveda mora komentirat in to v velikem slogu z "wow". Potem ji pojasni, kje to pač je, ona pa z vso močjo kima s tisto svojo počesano glavo. Ja ja, yeah yeah, sej jst vem kje je Slovenija, ker sm totalno kul bejba in sm si, like, totalno pogledala na wikiju, like že včeri. In zdej je fuuuul zakon, k sm, like, tuki, in ne bom izpadla budala, ker, like, jst sm američanka in ponosna sm na to in to je vse ful gut. Ampak okej, pet točk ji damo zato, ker si je prej prebrala. To je vsekakor več vloženega truda, kot ga je pripravljena vložiti večina ljudi, da bi kaj novega izvedela. Večini je seveda informacije prinesti na pladnju, drugače nastopi ignoranca.
Intervju:
Tovrstnega prikimavanja nikakor ne gre zamenjevati s prikimavanjem, ki je posledica popolne izgube pozornosti. To se, vsaj meni, pogosto zgodi, ko sem kje zunaj, recimo na žuru. Tam vedno srečamo en kup ljudi. Tiste, ki jih ne poznamo in nam je to večino časa okej. Tiste, ki ne poznamo in nas to niti ne gane, ali pa bi si celo želeli jih spoznati. Potem so seveda tu še tisti, katerih ne poznamo in jih tudi nikoli ne želimo spoznati. Najboljše sem, kakopak, prihranila za konec naštevanja. Gre za tiste, ki jih sicer poznamo, pa nam je hudo žal tistega trenutka, ko smo pomolili svojo roko naprej in se predstavili, namesto da bi zaznali očitne znake in se nekako izmuznili ven s pretvezo, da je ravnokar babica klicala, četudi je že krepko čez polnoč, in da peče krofe pa da ne doseže ostre moke tam zgoraj nad kredencem.
Govorim seveda o ljudeh, ki nam enostavno niso preveč zanimivi. To seveda ne pomeni, da niso dobri ljudje, ali pa da je karkoli narobe z njimi, samo nekako nismo na isti valovni. Zato mene potem ne fascinira, ko mi razlagajo, kaj se je pripetilo alternatorju v njihovem avtu ter kako je bilo, ko se je nekdo napil enkrat v 20. stoletju in potem so bili kar vsi kome, vsi razen tega, ki ti to razlaga, ker ta pa je vedno trezen in se pod nobenim pogojem ne spušča v take razvratnosti. Razen takrat, ko se.
Problem je v bistvu da, da se sto let stare pijanske zgodbe in pa tiste o alternatorjih zelo rade vlečejo kot megla čez Gorjance. Take zgodbe imajo neverjetno količino detajlov in še več, zelo rade se navezujejo na neke druge zgodbe, ravno tako polne detajlov. Morda tudi napihnjene.
Včasih se skoraj da ne upam reči, kako mi je ali pa od kod sem, ker nikoli ne vem, kaj bo sledilo. Aja, a v Ljubljani živiš? Kako noro naključje, tudi jaz sem bil enkrat v Ljubljani. Ej, noro je bilo. Veš, šli smo na eno tekmo v neko dvorano tja, kako se že reče, mah sej ni važno, pa so ble Krimovke in pol je una vstavi-ime-ene-Krimovke ful dobro igrala in je dala blokado tisti vstavi-ime-nasprotnice-pri-čemer-si-najprej-izmisli-nasprotno-ekipo in pol je bil bang bum oumajgad kontra gol pa pol smo šli k Štefu (Upoštevajte, da nimamo blage veze, kdo je Štef, ker tudi človeka, ki nam o Štefu razlaga, ne poznamo. op.a.) na en deci, potem smo bli pa čist nažgani, ampak je Jušk vseen vozu (Ker oni so hardkor mačoti in lahko vozijo nažgani, z zaprtimi očmi in v visokih petah. V rikverc.) domov, potem smo se pa še na pumpi ustavili, ker smo moral scat in potem je Jušk po parkirišču osmice delal, Štef je pa čez kolebnico skakal. Pol smo pa hude babe vidli, eeeeeeej, veš kake so bile, taaaaaaaaaaaaake joške so mele. Ej, model, lahko prosim nehaš nakladat pa mi končno prodaš ta Dnevnik?
Bajduej, če še ne poznate gramatika, dečko je kul. No, ne vem, če je on kul, vem pa, da ima kul muziko.:)
0 Comments:
Post a Comment