Fakt je, da sreče nimam s tehnologijo. Natančneje, s tehnološkimi napravami, človeku jako prijaznimi tehnološkimi napravami. In še več, zdi se mi, da gre z leti le navzdol.
Moj prvi telefon je bil Sony CM-DX-2000, bolje poznan kot Mobi Belka. Strašno simpatičen mobitel, še posebej, ker je omogočal drsenje po meniju, ne pa neskončno pritiskanje po tipkah s puščicami. Spomnim se, kako grozne so se mi zdele tiste kartice za tisoč tolarjev. To je bilo veliko denarja, a tako malo telefonskih impulzov. Nekaj časa sem celo hranila denar, dokler nisem nabrala za tistih dva in pol tisočaka, ker to pa je že bil znesek, dostojen dame, kot sem. Par let kasneje se mi je pridružil prvi laptop. Mislim, da je bilo to kmalu po združitvi Compaqa in HPja. Ta prenosnik še dan danes deluje. Sicer svoji starosti primerno hitro, ali ipak, zaslon prikazuje sliko, vsak gumb na tipkovnici razume svojo funkcijo in zvočniki tudi veselo prepevajo.
Potem je šlo pa vse samo še navzdol.
V zadnjih osmih letih sem zamenjala kakih osem telefonov: Motorola, Nokia, še ena Nokia, Sony Ericsson, Samsung, še en Sony Ericsson, še en Samsung in zdaj imam znova krasnega androida, Samsunga.
Motorola se je v nečem utopila, morda celo namerno. Ene Nokie že leta ne najdemo, morda celo namerno. En Samsung je bil nenavadno neroden in je nenehno padal, zagotovo namerno.
Najprej se s takimi težavami niti najmanj nisem obremenjevala. Tudi takrat ne, ko je vsaka stara mama, ki je imela pet minut časa, pojasnjevala, da sem pač nerodna. Lalala bi na to reagirala z "Ma reci ti to svojoj mami doma!" ampak jaz sem jih vedno le zdolgočaseno pogledala in dramatično zavrtela z očmi.
Po zadnjem Samsungu, ki je po enem letu začel bojkotirati delovanje zaslona, sem si začasno prisvojila očetovega SE. Telefon, ki je njemu deloval brezhibno že dobro leto, je v mojih rokah izgubil absolutno vso voljo do življenja v slabih dveh tednih.
Moj oči je super oči in zato ga (znova) pokvarjen telefon ni pretirano ganil. Ravno nasprotno, odločil se je, da sem jaz tako fajn, da me preseneti z novim. Kupil mi je neko fino mašinico, tako, s katero lahko mogoče z Lune sporočim mami, da pridem na kavo. Po eni strani sem bila izjemno navdušena nad svojo novo tehno-pridobitvijo, po drugi pa skoraj da malo prestrašena, da se ji ne bi kaj slabega pripetilo. Da, dragi bralci, pravilno predvidevate, v telefonu je luč življenja ugasnila hitreje, kot sem uspela nastaviti glasnost zvonjenja.
Preden nadaljujem, moram morda poudariti, da je to s telefoni (počakajte, da pridem do računalnikov) rahlo frustrirajoče. Sem namreč popolnoma enostavna uporabnica, ne zanimajo me fotiči na telefonih, popolnoma vseeno mi je, koliko megapikslov premorejo, tiste demo igrice pa itak žalijo moj intelekt. Meni je važno, da lahko opravim tiste klice, pa da lahko v nedogled pišem smse. Smse obožujem, ker kličejo po jedrnatosti in ker sogovorniku omogočajo premislek ter tako zmanjšajo verjetnost praznih besed in neumnosti. Torej, če uporabljam telefon za klice in smse, zakaj se mi tako hitro kvarijo?!
Kot sem že omenila, tudi z računalniki zadnja leta ni bilo nič drugače. Dell je je dobro dellal, dokler se ni po enem letu pokvaril zaslon. Popravili so ga in potem je zaslon delal, vse ostalo pa... malo manj. Potrpežljivo sem ga dala na stran, tako ali tako je imel bistveno premalo prostora za moje potrebe. Obodla sem si Toshibo a.k.a. Najbolj-beden-računalnik-ever-made. Edina dobra stvar na temu kompu so bili zvočniki. Ampak kaj naj z zvočniki, ko pa se brskalnik odpira celo šolsko leto?
Toshiba je kaj kmalu pokazala, da se hitro utrudi in takrat tudi hiperventilira. Bojda je bilo potrebno le očistiti ventilatorje od predpone hiper-. Fantje serviserji so komp tako dobro sčistili, da so ji še nekaj moči odplaknili, saj je bila že tako uboga stvarca kar naenkrat še bolj počasna. Še bolj glasna. Še bolj zadihana. Da, dragi moji. nabasala sem na astmatično Toshibo. Kako da ne.
Ko je začela Toshiba dokončno umirati, sem znova usposobila bivšega Della, ki je zdržal kak teden. Tako kot prej omenjena mobilna mašinica, ki so mi jo oča podarili, ker sem fajn. Še več, to se je zgodilo približno hkrati.
V tem času sem bila preobremenjena z drugimi problemi, zato sem manj časa posvečala ugotavljanju, zakaj me tehno-napravice ne marajo. Čez čas sem si obodla nov telefon, Samsung Galaxy Nekeštevilke in pa brand new HPja, nadstandardno lepega.
Trenutna situacija je takale:
- Mobitel se sam od sebe ugaša
- Komp se rahlo pregreva
- Mobitel tu pa tam ne najde SD kartice
- zaslon se več ne obrača glede na pozicijo telefona
Sem že omenila, da še vedno sprejemam darila za rojstni dan?
source: Very Demotivational
0 Comments:
Post a Comment