Najbolj kul ljudje na svetu

Verjetno ima prav vsak že od malih nog kakega idola, heroja, pač nekoga, ki je pojem kulnosti. Enim je to Chuck Norris, ker naredi vse sklece, drugim Dedek Mraz, ker pri svojih letih še kar s tako hitrostjo v eni noči obleti svet, tretjim pa Sandra Auer, ker v neskončnost govori o siru in po nekih teorijah tudi poje. Ampak to je vse brezveze. Jaz vam povem, kdo so kul ljudje.

Najbolj kul ljudje na svetu so šoferji ljubljanskih trol. LPP šoferji. Tisti dečki in nekaj deklet, ki nas peljejo čez hribe in doline, čez vse hudo in lepo, točo in mavrice. Kako vem, da so kul? Vem, ker mi to brez zadržkov pokažejo, ko le lahko. Pa niso vsi enako kul, eni so bolj kul, ultimativno kul. In ja, imam primere.

Prvi primer bo... hm, kako bi ga poimenovali... recimo mu Ivan. Gospod Ivan zelo pogosto vozi avtobus št. 27. To je tisti, ki gre z Rudnika do Letališke in nazaj. Na mojo veliko veselje se tudi jaz pogosto vozim z omenjeno trolo, pri čemer doživim krasne stvari.

Dajmo najprej premisliti, kaj je v osnovi bistvo Ivanove službe. Kot voznik mora furat mestni avtobus. Na vsaki določeni postaji mora ustaviti in počakati, da se tovor naloži in razloži ter nato speljati proti naslednji postaji. Pri tem naj bi bilo nekako samoumevno, da voznik počaka na sami postaji in ne kakih petsto metrov pred njo v upanju, da se bodo potniki v vsej svoji atletskosti na hitro preobuli v šprinterske teniske in se pognali proti troli, kot da jih tam čakajo sveže kajzerce in domači ocvirki. Skratka, to je nakako osnova, a ne.

Zdaj, ko smo si na jasnem glede dela šoferja trole, se lahko vrnemo na Ivana. Menim, da je Ivan poln domišljije, idej, skoraj kreativen bi lahko bil, če bi bile njegove ideje zares konstruktivne. Pa še zelo zanimiv pogled na svoje delo ima.

Ivan zelo rad potniku zapre vrata pred nosom, ga hladnokrvno pogleda, kako mu dežne kaplje polzijo po sveže opranih lastneh in se, v stilu krasnih klimatskih razmer v Sloveniji, stiskajo v ledene sveče, in spelje. Še več, Ivan je eden tistih, ki rad ustavi petsto metrov pred postajo in gleda potnike, kako tečejo proti kajzercam in ocvirkom. Ne zdi se mu namreč smiselno, da bi pripeljal malo bližje, ker to pomeni, da mora še enkrat po gasu pa po bremzi pritiskat pa potem so tle še neke bedne prestave in dela je sploh veliko. Zato pač potnike, ki zanj niso dovolj hitri, pusti čakati nadaljnjih 18-25 minut na naslednjo 27ko. Čakte, čakte, a slučajno mislite, da imajo stari ljudje in tisti z berglami kake privilegije? Ja pa kaj še, pravila so uniformna in od njih ne odstopamo. Četudi so ta pravila fiktivna.

Mislim, da ima gospod Ivan tudi manjše težave z brzdanjem jeze. Saj vem, mnogi vozniki se na soudeležence v prometu razburjate in v prazno kričite v svoji štirikolesni komori, četudi vas noben ne sliši. A ravno tu je point; v troli vas kot voznika namreč marsikdo sliši. Pa da ne bi zdaj kdo slučajno začel z nekimi pomilovanji šoferjev. Če nisi za tak posel, pojdi v drugega. Verjetno vam ne bi bilo najbolj kul, če bi vam v gostilni, ko bi histerično napadali zrezek in neke kroketke, padla vil’ca na tla in bi vam natakar “pička ti materina, baba nespososbna”. Baba v tem primeru velja tudi za moške.

No, Ivan se ne bi strinjal z mano. Njega predvsem živcirajo kolesarji, saj so oni očitno sami

krivi, da celo mesto Ljubljana ni opremljeno s kolesarskimi progami. Ko se tako kaka gospa pelje po skrajni desni strani ceste, to Ivana raaaahlo živcira in oni ji da vedeti svoje tako, da zapelje svojo megalomansko trolo skrajno desno proti tej teti, ki se že itak počuti (upravičeno) ogroženo v prometu. Ko se teta ustavi, ker tako ne more voziti, ustavi še Ivan, popolnoma neobzirajoč se na dejstvo, da se polna trola potnikov ob 7.50 zjutraj verjetno ne pelje v gozd na kakav k bakici od Rdeče Kapice, ampak na sestanke, za tovarniški trak, ali pa za blagajno. Ivan nato odpre vrata in teti kolesarki s pomočjo svojega bogatega besedišča še ubesedi, kaj je hotel s svojo skrajno desno gesto povedati.

Ampak lejte, vse to kar vam opisujem ma en zaključek: Ivan je kul in lahko si privošči tako vedenje. Če si ga ne bi mogel, potem se pač ne bi tako vedel.

A Ivan ni edini kul. Tu je še, hm, že vem, Miha.

Miha je nadstandardno kul in vozi trolo št.2 (vsaj tisti dan jo je). Mlajši je od Ivana in tako na vrhuncu svoje kulnosti, moškosti in obvladovanja situacije. Njemu furat neko brezvezno trolo sploh ni problem. On to lahko z mezincem. Ma kaj z mezincem, on niti obeh nog ne potrebuje...

Po omenjenih dogodkih sem malo pobrskala po spletnih straneh LPP. Zanimalo me je namreč, kaj sami pravijo, zagotovo imajo neka pravila, nek bonton, kodeks vedenja. Seveda imajo, a le za potnike. Tako na strani Busbonton na nek komajda humorističen način izvemo, da res ni kul pogovarjati se z voznikom medtem ko le-ta vozi, ravno tako je fino odstopiti sedeže starejšim (tu se sicer vedno sprašujem kje je meja) in ne metati hotdoge po busu. A prav nikjer ne najdemo Busbonton vol.2, kjer bi se dotaknili primernega vedenja šoferjem. Pa saj meni je vseeno, če ne nosijo belih srajc in imajo prečko na levo, ampak neko medsebojno spoštovanje bi se pa skorajda že spodobilo, mar ne?

Upam, da bodo tole na LPP kdaj prebrali. Lahko bi se sicer pritožila na njihovi strani, saj imajo temu namenjen obrazec, a kaj ko bi radi od mene točno uro in dan dogodka pa še registrsko številko trole. Prva dva podatka bi morda še nekako priskrbela, ampak registrske res ne vem, kar tudi ni presenetljivo, ko pa si v takih situacijah predvsem... paf.