IN NUMERO ET MENSURA

Glasba skozi moje rojstne dneve

2012-01-09T21:29:00.002+01:00

Danes je Facebook še posebej nadležen. Glavna fora je namreč, da si na zid nalimaš komad, ki je bil no.1 na (mislim da Billboard) lestvici na tvoj rojstni dan. neverjetno, ampak res je bolj annoying od objavljanja člankov, kot da je Facebook osebni politični blog in objav slik vsakega zajtrka combined.

Sem se pa tudi sama znašla v brskanju po vseh možnih glasbenih lestvicah vseh možnih glasbenih zvrsti na vse možne dneve. Med njimi sem seveda našla tudi skladbe, popularne na moj rojstni dan. Pa se mi je v glavi postavilo vprašanje, kaki bi to bili komadi, če bi bili narejeni s strani slovenskih ali balkanskih estradnikov. Verjetno zato, ker sem prejšnji dan z največjim navdušenjem na Hudine objave nekih tech-house komadov iskala paralele v slovenski in balkanski glasbi.

Za top komade na moj dan rojstva sem našla sledeče, skupaj s primerjavami z lokalnimi estradniki:

Paralela št.1:

vs.

Klapa Kuplanji - Probudi me jutrom

Paralela št.2:

Stevie Wonder - I just called to say i love you

vs.

Brendi - Rad te imam

Zares žal mi je lahko, ker nisem bila rojena malo kasneje, na dan, ko je bil top komad tole,

kar pa ima svojo slovensko različico v enem zares dodelanih komadov,

Zares pravi glasbeni gurmani boste razumeli bistvo tele objave, ko vam predstavim še eno primerjavo. Elvis Presley je pred davnimi časi zapel en evergreen, It's now or never, melodično (po mojem mnenju slabo) povzeto po O sole mio. Torej, če bi bila jaz takrat rojena, bi bila... orng stara. Pa ne samo to, danes bi imela za primerjavo odličen štiklc. Poslušajmo si oba:

Blagor zadnja leta rojenim, res lepo jim bo, ko bodo lahko pogledali nazaj, kaki glasbeni dragulji so se svaljkali po svetu ob njihovem rojstvu.

Nibeye's dubbish Sunday vol.6

2012-01-09T20:04:00.001+01:00

Nibeye's dubbish Sunday Vol.6 by Nibeye on Mixcloud

Šport fikusom in polžem

2011-11-23T19:32:00.006+01:00

Takole je šel (mind-)flow, ki je pripeljal do tega posta:

Po službi sem se lahko le še dala v horizontalo. Prižgala sem tv in znova me je pričakal oglas za Intersport. Oglas, katerega vsebine si nisem zapomnila, mi pa je ostal v spominu njihov slogan "Šport ljudem". Kliknilo mi je v glavi, da sem ta slogan že slišala in da me je že večkrat rahlo zmotil. Mislim, šport ljudem? Kdo ga pa ima zdaj? A fikusi, ki tako nadobudno tekajo naokoli in tekmujejo v deseterobojih? Polži, ki se grejo hitrostno drsanje? Al' ljudje, ki se že itak grejo šport?

Nesmiselnost slogana me je asociirala na grafit, ki je vsem na očeh nekje okoli Križank. Pravi "Slovenijo Slovencem". In smo spet na istem vprašanju; kdo pa ima Slovenijo? Jo je kdo nesramno vzel brez dovoljenja in zdaj z njo razpolaga? Fikusi in polži? Kako si drznejo! Takoj naj se jih razlastnini in že končno da Slovenijo Slovencem, ki so edini pravi lastniki.

In tako sem pristala pri tuhtanju o grafitih, meni eni ljubših izraznih metod (ko se jo aplicira smiselno). Isti trenutek sem se spomnila, da sem ravno pred kratkim hodila po prestolnici z Jay Kay. Našli sva kar nekaj lušnih grafitov:

Hotli smo ga, mamo ga. Ampak ok, grafitič je kjut.

Pri sprehajanju po prestolnici vsem svetujem rundo kankana na Metelkovi.

Del večjega grafita, ki pa ni bil toliko zanimiv kot ta košček.

Ah. :)

Ne vem, kaj naj si mislim o tem, da na nekem štriku visoko v zraku visi en kup olstark in podobnih čevljev. Po svoje se mi zdi brezveze.

Vrata ene od hiš ne Metelkovi. Bilo bi strašno kul, če bi se pod vsakim elementom kaj skrivalo. A veš, tako kot tiste decembrske bombonjere, ko je za vsak dan ena čokoladka.

J.K. se sprašuje... Mene pa zanima, kje so vsi ti šminkerji. :P

Trick-C the tricky tricker

2011-09-01T19:21:00.009+02:00

Bilo je včeraj, ko sem izvedela, da je v Dnevniku intervju z eno izmed slovenskih DJk. Morda bom kaj zanimivega izvedela, sem si mislila, vsekakor me zanima, kako ta djski svet doživljajo ženske.

In sem šla brat. Unfortunatelly. Aja, še link, da si lahko še sami preberete.

Da ne bom še vašega dragocenega časa trošila, dragi moji, si poglejmo le nekaj izsekov intervjuja.

Njen zaščitni znak so ognjeno rdeči lasje, bila pa je tudi prva oseba, ki ji je uspelo kultivirati Pomurje in okolico z elektronskimi zvoki, zato je med Prleki poznana kot mama prleškega tehna.

image source: http://bit.ly/nyXTWG

Em, prleški tehno? Wiki, zaostajaš, še za en kup pojmov ti manjka obrazložitev... Če zguglamo Prlekijo, ugotovimo, da se je tam razvilo mnogo zanimivih stvari. Na primer, nisem vedela, da je Slavko Osterc od tam. Pa bojda imajo dobra vina. Pa nek baje uibr hud muzej, star sto let, o življenju Prlekov. Da o hrani sploh ne govorimo. Pa strašno simpatično govorijo, da jih noben ne razume. Vse to, o prleškem tehnz pa ne duha ne sluha. Ampak ok, če ni v Wikiju, ne pomeni da ne obstaja. Mogoče mora samo leaknit.

DJ Trick-C živi v Prlekiji ker je bojda tam bolj kakovostno življenje. Bolj kakovostno od katerega? Tam živi tudi, ker je tam dom, ki je samo njen. To, recimo, se men' zdi super, ker vsi izven Prlekije živijo v domovih, ki niso samo njihovi, ampak so še od enih drugih ljudi in vsi vemo, kako je z gnečami. Ampak ok, njene bivalne preference res niso naša stvar.

Zdaj vidim, da sem se v zgornjih dveh odstavkih čisto brezveze vtikala v njeno izražanje. To ni bilo nujno, ali tu je šta je.

V nadaljevanju djka govori o tem, kako je odraščala z glasbo. Osebno menim, da je to za vsakega otroka dobro in priporočljivo. Konec koncev je dejstvo, da je velikokrat mnogo bolje poslušati glasbo kot pa ljudi. Zdaj, ko imam nečaka, mi to še sploh nenehno po glavi hodi. Zato sem mu, čist' t'ko za intermeco, letos za rojstni dan kupila harmoniko. Ampak to tisto tapravo, ne neko plastično, ki ti na en pritisk edinega knofa zaigra nekaj od Mozarta. Moram priznati, da mali zgleda noro kul s to harmoniko. Hepi brzdej, Shorty!

Nazaj k članku.

Berem...

Berem...

Malo preskakujem...

U u u, čaki čaki...

...nazaj gor...

e tuki...

sem pa trenutno tudi edina slovenska producentka.

Em, what?

Draga Trick-C, krasno, da čutiš svojo močno prisotnost na sceni, na kateri si že dve desetletji in tudi prav je, da se s svojim uspešnim delom pohvališ, konec koncev je to tvoj trud, ali ipak, darling, samo zato, ker je Prlekija, khm, malo stran, še ne pomeni, da je to svet.

V zadnjih letih se je število bejb na Dj sceni hitro povečalo. Seveda je veliko nadvse dolgočasnih, nezanimivih in sploh takih, da se res vprašaš, kaj je z vsemi, da jim pustijo rolat in celo na nekih bolj konkretnih eventih. Ampak pozabimo nanje. Poznaš dekle z imenom Dj Ninja? Ne? Je ena kul mlada hip hop djka. Punca fino suka, ni kej. Aja, saj res, producira tudi. Samo sekundo, takoj nalimam en njen kjut blend.

Bigger than hip hop aka luchini - ninjaremix by DJNinjaSLO

Viktorio Rebeko poznaš, mar ne? Aja, ti je pozabila omeniti, da tudi producira? Ne verjameš? Lemme show ya:

Viktoria Rebeka - Diving Licence by Viktoria Rebeka

Last but not least, Huda. Does that ring a bell? It should, it really should. Ne mislim kot pridevnik, ampak dj ime. Super djka, članica crewja Female's'cream, včasih mal' annoying :), sicer pa superkul bejba... aja, pa ne morš verjet, producentka je! Stoj i slušaj:

Nina Hudej aka Huda - Godless Beat (Original Mix) by Huda

Tako, po članku se raje ne bi več sprehajala. Tale post je nastal, če morda niste opazili, ker me rahlo iritira, ko ljudje, ki radi poudarjajo svoj wow (kar je sicer kul), pozabijo, da obstajajo tudi drugi okoli njih, ki ravno tako imajo svoj wow.

Lep muzički vikend vsem.

p.s.: Navedene so le tri slovenske producentke elekstronske glasbe, zato se opravičujem za svojo neukost na tem področju. Upam pa si trditi, da se po raznih mestih in selih skrivajo še mnoge, tudi take, ki sploh še ne vejo, da to bodo.

Ni placa

2011-08-31T19:20:00.004+02:00

Na TV sem najdla nek Style network program. Trenutno se ukvarjajo s tem, kao v enem fletu, velikem cca. 200 kvadratov, ustvarit sploh kaj prostora, da bi en par živel. Upam, da jih noben v kako garsonjero ne spusti.

Nibeye's dubbish Sunday vol.2

2011-07-24T18:38:00.000+02:00

Nibbeye's dubbish Sunday vol.2 by Nibeye on Mixcloud

Belated Valentine's Mix

2011-05-05T09:37:00.002+02:00

Čisto pozabila še tegale vam objavit. Fini je. :)

Belated Valentine's Mix by nibeye

Nibeye's Sunday dub

2011-03-20T17:32:00.001+01:00

danes relaksiram. več besed sploh nimam. :p

Nibeye's Dubbish Sunday by Nibeye on Mixcloud

Najbolj kul ljudje na svetu

2011-03-01T20:52:00.006+01:00

Verjetno ima prav vsak že od malih nog kakega idola, heroja, pač nekoga, ki je pojem kulnosti. Enim je to Chuck Norris, ker naredi vse sklece, drugim Dedek Mraz, ker pri svojih letih še kar s tako hitrostjo v eni noči obleti svet, tretjim pa Sandra Auer, ker v neskončnost govori o siru in po nekih teorijah tudi poje. Ampak to je vse brezveze. Jaz vam povem, kdo so kul ljudje.

Najbolj kul ljudje na svetu so šoferji ljubljanskih trol. LPP šoferji. Tisti dečki in nekaj deklet, ki nas peljejo čez hribe in doline, čez vse hudo in lepo, točo in mavrice. Kako vem, da so kul? Vem, ker mi to brez zadržkov pokažejo, ko le lahko. Pa niso vsi enako kul, eni so bolj kul, ultimativno kul. In ja, imam primere.

Prvi primer bo... hm, kako bi ga poimenovali... recimo mu Ivan. Gospod Ivan zelo pogosto vozi avtobus št. 27. To je tisti, ki gre z Rudnika do Letališke in nazaj. Na mojo veliko veselje se tudi jaz pogosto vozim z omenjeno trolo, pri čemer doživim krasne stvari.

Dajmo najprej premisliti, kaj je v osnovi bistvo Ivanove službe. Kot voznik mora furat mestni avtobus. Na vsaki določeni postaji mora ustaviti in počakati, da se tovor naloži in razloži ter nato speljati proti naslednji postaji. Pri tem naj bi bilo nekako samoumevno, da voznik počaka na sami postaji in ne kakih petsto metrov pred njo v upanju, da se bodo potniki v vsej svoji atletskosti na hitro preobuli v šprinterske teniske in se pognali proti troli, kot da jih tam čakajo sveže kajzerce in domači ocvirki. Skratka, to je nakako osnova, a ne.

Zdaj, ko smo si na jasnem glede dela šoferja trole, se lahko vrnemo na Ivana. Menim, da je Ivan poln domišljije, idej, skoraj kreativen bi lahko bil, če bi bile njegove ideje zares konstruktivne. Pa še zelo zanimiv pogled na svoje delo ima.

Ivan zelo rad potniku zapre vrata pred nosom, ga hladnokrvno pogleda, kako mu dežne kaplje polzijo po sveže opranih lastneh in se, v stilu krasnih klimatskih razmer v Sloveniji, stiskajo v ledene sveče, in spelje. Še več, Ivan je eden tistih, ki rad ustavi petsto metrov pred postajo in gleda potnike, kako tečejo proti kajzercam in ocvirkom. Ne zdi se mu namreč smiselno, da bi pripeljal malo bližje, ker to pomeni, da mora še enkrat po gasu pa po bremzi pritiskat pa potem so tle še neke bedne prestave in dela je sploh veliko. Zato pač potnike, ki zanj niso dovolj hitri, pusti čakati nadaljnjih 18-25 minut na naslednjo 27ko. Čakte, čakte, a slučajno mislite, da imajo stari ljudje in tisti z berglami kake privilegije? Ja pa kaj še, pravila so uniformna in od njih ne odstopamo. Četudi so ta pravila fiktivna.

Mislim, da ima gospod Ivan tudi manjše težave z brzdanjem jeze. Saj vem, mnogi vozniki se na soudeležence v prometu razburjate in v prazno kričite v svoji štirikolesni komori, četudi vas noben ne sliši. A ravno tu je point; v troli vas kot voznika namreč marsikdo sliši. Pa da ne bi zdaj kdo slučajno začel z nekimi pomilovanji šoferjev. Če nisi za tak posel, pojdi v drugega. Verjetno vam ne bi bilo najbolj kul, če bi vam v gostilni, ko bi histerično napadali zrezek in neke kroketke, padla vil’ca na tla in bi vam natakar “pička ti materina, baba nespososbna”. Baba v tem primeru velja tudi za moške.

No, Ivan se ne bi strinjal z mano. Njega predvsem živcirajo kolesarji, saj so oni očitno sami

krivi, da celo mesto Ljubljana ni opremljeno s kolesarskimi progami. Ko se tako kaka gospa pelje po skrajni desni strani ceste, to Ivana raaaahlo živcira in oni ji da vedeti svoje tako, da zapelje svojo megalomansko trolo skrajno desno proti tej teti, ki se že itak počuti (upravičeno) ogroženo v prometu. Ko se teta ustavi, ker tako ne more voziti, ustavi še Ivan, popolnoma neobzirajoč se na dejstvo, da se polna trola potnikov ob 7.50 zjutraj verjetno ne pelje v gozd na kakav k bakici od Rdeče Kapice, ampak na sestanke, za tovarniški trak, ali pa za blagajno. Ivan nato odpre vrata in teti kolesarki s pomočjo svojega bogatega besedišča še ubesedi, kaj je hotel s svojo skrajno desno gesto povedati.

Ampak lejte, vse to kar vam opisujem ma en zaključek: Ivan je kul in lahko si privošči tako vedenje. Če si ga ne bi mogel, potem se pač ne bi tako vedel.

A Ivan ni edini kul. Tu je še, hm, že vem, Miha.

Miha je nadstandardno kul in vozi trolo št.2 (vsaj tisti dan jo je). Mlajši je od Ivana in tako na vrhuncu svoje kulnosti, moškosti in obvladovanja situacije. Njemu furat neko brezvezno trolo sploh ni problem. On to lahko z mezincem. Ma kaj z mezincem, on niti obeh nog ne potrebuje...

Po omenjenih dogodkih sem malo pobrskala po spletnih straneh LPP. Zanimalo me je namreč, kaj sami pravijo, zagotovo imajo neka pravila, nek bonton, kodeks vedenja. Seveda imajo, a le za potnike. Tako na strani Busbonton na nek komajda humorističen način izvemo, da res ni kul pogovarjati se z voznikom medtem ko le-ta vozi, ravno tako je fino odstopiti sedeže starejšim (tu se sicer vedno sprašujem kje je meja) in ne metati hotdoge po busu. A prav nikjer ne najdemo Busbonton vol.2, kjer bi se dotaknili primernega vedenja šoferjem. Pa saj meni je vseeno, če ne nosijo belih srajc in imajo prečko na levo, ampak neko medsebojno spoštovanje bi se pa skorajda že spodobilo, mar ne?

Upam, da bodo tole na LPP kdaj prebrali. Lahko bi se sicer pritožila na njihovi strani, saj imajo temu namenjen obrazec, a kaj ko bi radi od mene točno uro in dan dogodka pa še registrsko številko trole. Prva dva podatka bi morda še nekako priskrbela, ampak registrske res ne vem, kar tudi ni presenetljivo, ko pa si v takih situacijah predvsem... paf.

O tem, kako me je Celine Dion definirala.

2011-01-27T22:07:00.006+01:00

Našla sem ene par svojih starih mikstejpov. Zdaj jih poslušam. Ne vem, kaj naj si mislim. Možnosti sta dve:

a) Bila sem (ali sem še vedno?) multiple personality.

b) moja strast je bila tako močna, da sem poslušala...hm...marsikaj.

Pa nekako raje stavim na možnost b. Med trinajstim in šestnajstim letom sem šla čez marsikatero fazo. Faze so se tudi prepletale. Tako na enem izmed mikstejpov najdemo po vrsti Vaya con dios, 2Paca in Queene. Suvereni miksi, pri katerih noben komad ne traja več kot 42 sekund. Kaj naj, moja pozornost tudi ima meje. Pogosto tudi manj kot dvainštirideset sekund. Tako na primer lahko slišimo Usherja, kako pravi „you make me“, takoj za tem pa slišimo Faith Hill z „that kiss, that kiss“. Nadvse krasna izbira z globjim pomenom, tudi, ko se od nekje pojavi Dr.Alban, kljub njegovim katastrofalnim situacijam na področju ureditve las.

Kaseta s srčkom, nalimanim na B strani, govori sama zase. Strašno ljubavno obarvana besedila pesmi, celo preveč za dekle, ki se ji takrat in še dolgo po tem niti sanjalo ni, kaj ljubav res je. Kdaj in kako je dekle skužilo, kaj ljubav je, je stvar pogovora v s čustvi prenapolnjenem večeru ob preveč gostem kakavu, začinjenim s šilcem belega ruma.

Kakorkoli že, moji ljubavni mikstejpi tistega časa so sestavljeni iz šlagerjev in parih novokomponovanih hitićev. Če jih naštejem le nekaj:

Aretha Franklin - I Say A Little Prayer: Ta je fini.
Puffy & Faith & 112 - I'll be missing you – Zlajnan komad. Preveč.
Mr.President – Coco Jumbo – Ta je očitno imel nek poseben pomen. Spomnim se, da smo ga nenehno poslušali pred biologijo. Anti-stress terapija, I suppose. Torej gre tu morda za ljubav do stress-free življenja. Pa en sošol'c mi je bil strašno všeč. Ne vem, kake veze ima to s čimerkoli, ampak nekako primerno se mi zdi to dodati ravno tu.
OMC – How bizzarre – Ja, večina tistih, ki so mi bili všeč, se mi je kaj kmalu zdela blazno...čudnih.
Vedno, ampak res vedno mi je šel na živce Bryan Adams. Zato ga na mojih mikstejpih ni.
Pa tista stvar iz Titanica, tista My heart will go on; tisto mi je šlo tudi na živce. Še vedno mi gre. Pa film, uf, tisto pa sploh. Veter v laseh. Come on.

Ok, intermezzo. Moram priznat. Pa me briga, če me zdaj vsi odprijateljite na Fejsbuku. Všeč mi je bil komad Treat her like a lady od Celine Dion. Okej? Okej. Zdaj smo to povedali, dali karto na mizo, prebol'te in gremo dalje.

Tiste dni sem bila (in še sem) izjemno navdušena nad old skul hip hopom. Le da takrat ni bil tako zelo old skul, kot je danes. Kar je seveda logično, saj govorim o času izpred desetih leti, tisto je pa še starejša zgodovina. Ah, pa saj razumete menda. Vedno so mi bile posebej všeč instrumentalne verzije komadov. S tem sem se vsaj izognila mnogim rimam, ki so se mi zdele povsem brezvezne. Tako sem že od nekdaj fanica kruja A tribe called quest in J Dille, pokojnega ameriškega hip hop producentaČe je ta dečko kaj znal delat, so bili to beati. Kaj pa vem, morda je delal tudi božanske kremšnite, ampak to zdaj ni relevantno.

Ohoho, potem je tu en ena kaseta, katere vsebino zagotovo nisem pobrala med sošolci ali vrstniki na igrišču. Začne se s kultnim štiklcom Brown paper bag producenta Ronija Sizea, totalne face drum'n'bass scene in ustanovitelja kruja Reprazent.

Med top izvajalci in producenti tistega časa se mi pojavita še Jay Z s svojimi naravno supersized žnabli in pa ena meni najljubših ever... Lauryn Hill. Ta modelka mi je pa uau odkar vem zanjo. Fugeesi ne bi bili niti približno tako zanimivi, če bi bila Wyclef in Pras sama. Mislim, Pras s tistim hrapavim glasom že ne bi mogel odpeti Ready or not, kot se spodobi. Pa potem, ko je svoj prvi solo album izdala... uf, tisto je bilo nadstandardno. Pa še cela funky je bila, a hkrati skrajno skulirana. Ja, totalen crush sem imela nanjo.

Poleg vsega povedanega naj dodam, da za noben denar ne priznam, da se je na mojem plejerju kadarkoli vrtelo sledeče:

- Ace od base - All that she wants: Nikoli, ampak nikoli nisem z našobljenimi ustnicami migala z vratom, kot da z glavo mešam golaž.

- KCi & JoJo - All my life: Nimam pojma, o kerem komadu govorimo.

- za Backstreet Boyse nikoli nisem slišala in vsekakor se mi Kevin (who?!) ni zdel hud.

Ker me tvoja zgodba tako zelo gane?

2011-01-08T20:54:00.004+01:00

Ravnokar sem gledala intervju z Gramatikom, meni enim boljših diđejev. Sam intervju je okej, dečko ne nalaga neumnosti, objavljam pa ga predvsem zato, ker je tale novinarka strašno kul.

Ker nekako predvideva, da random peeps ne vedo, kje Slovenija je, ga povpraša o tem. Gramatik ji lepo pojasni, da ima Slovenija 2 mio prebivalcev. Na popolnoma demografski podatek novinarka seveda mora komentirat in to v velikem slogu z "wow". Potem ji pojasni, kje to pač je, ona pa z vso močjo kima s tisto svojo počesano glavo. Ja ja, yeah yeah, sej jst vem kje je Slovenija, ker sm totalno kul bejba in sm si, like, totalno pogledala na wikiju, like že včeri. In zdej je fuuuul zakon, k sm, like, tuki, in ne bom izpadla budala, ker, like, jst sm američanka in ponosna sm na to in to je vse ful gut. Ampak okej, pet točk ji damo zato, ker si je prej prebrala. To je vsekakor več vloženega truda, kot ga je pripravljena vložiti večina ljudi, da bi kaj novega izvedela. Večini je seveda informacije prinesti na pladnju, drugače nastopi ignoranca.

Intervju:

Tovrstnega prikimavanja nikakor ne gre zamenjevati s prikimavanjem, ki je posledica popolne izgube pozornosti. To se, vsaj meni, pogosto zgodi, ko sem kje zunaj, recimo na žuru. Tam vedno srečamo en kup ljudi. Tiste, ki jih ne poznamo in nam je to večino časa okej. Tiste, ki ne poznamo in nas to niti ne gane, ali pa bi si celo želeli jih spoznati. Potem so seveda tu še tisti, katerih ne poznamo in jih tudi nikoli ne želimo spoznati. Najboljše sem, kakopak, prihranila za konec naštevanja. Gre za tiste, ki jih sicer poznamo, pa nam je hudo žal tistega trenutka, ko smo pomolili svojo roko naprej in se predstavili, namesto da bi zaznali očitne znake in se nekako izmuznili ven s pretvezo, da je ravnokar babica klicala, četudi je že krepko čez polnoč, in da peče krofe pa da ne doseže ostre moke tam zgoraj nad kredencem.

Govorim seveda o ljudeh, ki nam enostavno niso preveč zanimivi. To seveda ne pomeni, da niso dobri ljudje, ali pa da je karkoli narobe z njimi, samo nekako nismo na isti valovni. Zato mene potem ne fascinira, ko mi razlagajo, kaj se je pripetilo alternatorju v njihovem avtu ter kako je bilo, ko se je nekdo napil enkrat v 20. stoletju in potem so bili kar vsi kome, vsi razen tega, ki ti to razlaga, ker ta pa je vedno trezen in se pod nobenim pogojem ne spušča v take razvratnosti. Razen takrat, ko se.

Problem je v bistvu da, da se sto let stare pijanske zgodbe in pa tiste o alternatorjih zelo rade vlečejo kot megla čez Gorjance. Take zgodbe imajo neverjetno količino detajlov in še več, zelo rade se navezujejo na neke druge zgodbe, ravno tako polne detajlov. Morda tudi napihnjene.

Včasih se skoraj da ne upam reči, kako mi je ali pa od kod sem, ker nikoli ne vem, kaj bo sledilo. Aja, a v Ljubljani živiš? Kako noro naključje, tudi jaz sem bil enkrat v Ljubljani. Ej, noro je bilo. Veš, šli smo na eno tekmo v neko dvorano tja, kako se že reče, mah sej ni važno, pa so ble Krimovke in pol je una vstavi-ime-ene-Krimovke ful dobro igrala in je dala blokado tisti vstavi-ime-nasprotnice-pri-čemer-si-najprej-izmisli-nasprotno-ekipo in pol je bil bang bum oumajgad kontra gol pa pol smo šli k Štefu (Upoštevajte, da nimamo blage veze, kdo je Štef, ker tudi človeka, ki nam o Štefu razlaga, ne poznamo. op.a.) na en deci, potem smo bli pa čist nažgani, ampak je Jušk vseen vozu (Ker oni so hardkor mačoti in lahko vozijo nažgani, z zaprtimi očmi in v visokih petah. V rikverc.) domov, potem smo se pa še na pumpi ustavili, ker smo moral scat in potem je Jušk po parkirišču osmice delal, Štef je pa čez kolebnico skakal. Pol smo pa hude babe vidli, eeeeeeej, veš kake so bile, taaaaaaaaaaaaake joške so mele. Ej, model, lahko prosim nehaš nakladat pa mi končno prodaš ta Dnevnik?

Bajduej, če še ne poznate gramatika, dečko je kul. No, ne vem, če je on kul, vem pa, da ima kul muziko.:)

O sreči, odnosu s tehnologijo in kako to nikakor ni povezano

2011-01-03T20:54:00.009+01:00

O svojem življenju se vsekakor ne morem pritoževati, kar dobro mi gre. Ampak čas je, da kljub vsemu končno izpostavim, s čim nimam sreče. Pustimo očitno, torej noge, ki ne bi prepoznale sreče, pa če bi jih v meniskus zadela.

Fakt je, da sreče nimam s tehnologijo. Natančneje, s tehnološkimi napravami, človeku jako prijaznimi tehnološkimi napravami. In še več, zdi se mi, da gre z leti le navzdol.

Moj prvi telefon je bil Sony CM-DX-2000, bolje poznan kot Mobi Belka. Strašno simpatičen mobitel, še posebej, ker je omogočal drsenje po meniju, ne pa neskončno pritiskanje po tipkah s puščicami. Spomnim se, kako grozne so se mi zdele tiste kartice za tisoč tolarjev. To je bilo veliko denarja, a tako malo telefonskih impulzov. Nekaj časa sem celo hranila denar, dokler nisem nabrala za tistih dva in pol tisočaka, ker to pa je že bil znesek, dostojen dame, kot sem. Par let kasneje se mi je pridružil prvi laptop. Mislim, da je bilo to kmalu po združitvi Compaqa in HPja. Ta prenosnik še dan danes deluje. Sicer svoji starosti primerno hitro, ali ipak, zaslon prikazuje sliko, vsak gumb na tipkovnici razume svojo funkcijo in zvočniki tudi veselo prepevajo.

Potem je šlo pa vse samo še navzdol.

V zadnjih osmih letih sem zamenjala kakih osem telefonov: Motorola, Nokia, še ena Nokia, Sony Ericsson, Samsung, še en Sony Ericsson, še en Samsung in zdaj imam znova krasnega androida, Samsunga.

Motorola se je v nečem utopila, morda celo namerno. Ene Nokie že leta ne najdemo, morda celo namerno. En Samsung je bil nenavadno neroden in je nenehno padal, zagotovo namerno.

Najprej se s takimi težavami niti najmanj nisem obremenjevala. Tudi takrat ne, ko je vsaka stara mama, ki je imela pet minut časa, pojasnjevala, da sem pač nerodna. Lalala bi na to reagirala z "Ma reci ti to svojoj mami doma!" ampak jaz sem jih vedno le zdolgočaseno pogledala in dramatično zavrtela z očmi.

Po zadnjem Samsungu, ki je po enem letu začel bojkotirati delovanje zaslona, sem si začasno prisvojila očetovega SE. Telefon, ki je njemu deloval brezhibno že dobro leto, je v mojih rokah izgubil absolutno vso voljo do življenja v slabih dveh tednih.

Moj oči je super oči in zato ga (znova) pokvarjen telefon ni pretirano ganil. Ravno nasprotno, odločil se je, da sem jaz tako fajn, da me preseneti z novim. Kupil mi je neko fino mašinico, tako, s katero lahko mogoče z Lune sporočim mami, da pridem na kavo. Po eni strani sem bila izjemno navdušena nad svojo novo tehno-pridobitvijo, po drugi pa skoraj da malo prestrašena, da se ji ne bi kaj slabega pripetilo. Da, dragi bralci, pravilno predvidevate, v telefonu je luč življenja ugasnila hitreje, kot sem uspela nastaviti glasnost zvonjenja.

Preden nadaljujem, moram morda poudariti, da je to s telefoni (počakajte, da pridem do računalnikov) rahlo frustrirajoče. Sem namreč popolnoma enostavna uporabnica, ne zanimajo me fotiči na telefonih, popolnoma vseeno mi je, koliko megapikslov premorejo, tiste demo igrice pa itak žalijo moj intelekt. Meni je važno, da lahko opravim tiste klice, pa da lahko v nedogled pišem smse. Smse obožujem, ker kličejo po jedrnatosti in ker sogovorniku omogočajo premislek ter tako zmanjšajo verjetnost praznih besed in neumnosti. Torej, če uporabljam telefon za klice in smse, zakaj se mi tako hitro kvarijo?!

Kot sem že omenila, tudi z računalniki zadnja leta ni bilo nič drugače. Dell je je dobro dellal, dokler se ni po enem letu pokvaril zaslon. Popravili so ga in potem je zaslon delal, vse ostalo pa... malo manj. Potrpežljivo sem ga dala na stran, tako ali tako je imel bistveno premalo prostora za moje potrebe. Obodla sem si Toshibo a.k.a. Najbolj-beden-računalnik-ever-made. Edina dobra stvar na temu kompu so bili zvočniki. Ampak kaj naj z zvočniki, ko pa se brskalnik odpira celo šolsko leto?

Toshiba je kaj kmalu pokazala, da se hitro utrudi in takrat tudi hiperventilira. Bojda je bilo potrebno le očistiti ventilatorje od predpone hiper-. Fantje serviserji so komp tako dobro sčistili, da so ji še nekaj moči odplaknili, saj je bila že tako uboga stvarca kar naenkrat še bolj počasna. Še bolj glasna. Še bolj zadihana. Da, dragi moji. nabasala sem na astmatično Toshibo. Kako da ne.

Ko je začela Toshiba dokončno umirati, sem znova usposobila bivšega Della, ki je zdržal kak teden. Tako kot prej omenjena mobilna mašinica, ki so mi jo oča podarili, ker sem fajn. Še več, to se je zgodilo približno hkrati.

V tem času sem bila preobremenjena z drugimi problemi, zato sem manj časa posvečala ugotavljanju, zakaj me tehno-napravice ne marajo. Čez čas sem si obodla nov telefon, Samsung Galaxy Nekeštevilke in pa brand new HPja, nadstandardno lepega.

Trenutna situacija je takale:

Mobitel se sam od sebe ugaša
Komp se rahlo pregreva
Mobitel tu pa tam ne najde SD kartice
zaslon se več ne obrača glede na pozicijo telefona

Sem že omenila, da še vedno sprejemam darila za rojstni dan?

source: Very Demotivational

Ne dam več kolena!

2010-11-23T14:48:00.005+01:00

Dragi moji, veste, da sem po duši, pa tudi drugače, muzičarka. In mislim, da je zdaj napočil moj trenutek. Predstavljam vam svoj prvi pravi komad, za katerega menim, da bo totalna uspešnica. Z MTVjem se že dogovarjamo o sodelovanju, Lady Gaga pa se lahko kar poslovi od svoje vodilne pozicije v pop glasbi.

Torej, za vas in samo za vas, premierno... Ne dam več kolena

(glasba je le za ozadje)

Mislil si,
Da bom na vse pristala,
kot berač prosila,
da bi zdravje dal mi ti,
mislil si, da se bom še zlomila,
vezi upognila,
nisem taka, tudi, če boli,
brez noge mi živeti ni...

Ne dam več kolena,
pogačica ne bo tepena!
Ne bo se zdrobila,
meniskusa razbila!
Ne dam več kolena,
preveč kosti sem dala,
zvila sem si noge, roke,
le pamet je ostala.

Mislila sem, da usojena sva si za vedno,
Da nihče hodil ni
Na betonu tem tako močno,
Kot si hodil ti,
Tebe pa bolelo je zelo,
tableti, bergle, to je to...

Ne dam več kolena,
pogačica ne bo tepena!
Ne bo se zdrobila,
meniskusa razbila!
Ne dam več kolena,
preveč kosti sem dala,
zvila sem si noge, roke,
le pamet je ostala.

Kaj si, kaj si,
da ti bi meni pokal?
Kaj si, kaj si,
da ne bi me ubogal?

Ne dam več kolena,
pogačica ne bo tepena!
Ne bo se zdrobila,
meniskusa razbila!
Ne dam več kolena,
preveč kosti sem dala,
zvila sem si noge, roke,
le pamet je ostala.

Frankie went to Hollywood, Carica pa v toplice. Spet.

2010-11-16T20:51:00.014+01:00

Welcome to the pleasuredome!

Ravnokar sem gledala film, v katerem igra Meryl Streep. Nimam pojma, kateri film je, ampak, ker ona igra, je kar kul. Bottom line, v filmu reče, da je umrla tako, da se je spotaknila ob bazenu. Mislim, stara, kaj se hvališ, jaz samo izgovorim besedo “gleženj” al’ pa “vez” in že poči. Now THAT’s what I call magic! :)

----

Do nadaljnjega vam bom pisala v presledkih, ker mi takozvani kompjuter crkuje oz. zmrzuje vsakih par minut. Včasih me malo razjezi, večinoma pa le vzdihnem in si poiščem kakšno drugo delo, ob katerem mi ne gre čas na gledanje v Vistin srčkan krogec, ki se potrpežljivo vrti, dokler se stran nalaga, kot da jo Rembrandt ročno riše. V vsej svoji natančnosti in ljubezni do detajlov.

---

Ta teden berem Kishona. Priporočam. Zvečer bom gledala Four weddings and a funeral na TV3. Sicer sem ga že videla, ampak moram priznati, da je skoraj vsak trenutek primeren za malo British humorja. Ali vsaj akcenta. Razen momentov, ki sploh niso primerni za humor. In/Ali akcente.

Vir: indiantvtoday.com Vir: fullissue.com

Sliki Georgea (v njegovem šarmantnem sivem obdobju) in Catherine (v njenem večno krasnem obdobju) prilagam, ker sta bistveno bolj huda od Hugha in Angie.

---

Aja, znova sem v toplicah. Trenutno na javnem računalniku, kar bi lahko bil eden prvih računalnikov ever made. Imela sem naporen dan, poln terapij, predvsem v telovadnici/fitnessu. Super je, če za časa terapij bivaš v zdravilišču, saj se izkaže, da veliko bolj intenzivno delaš in predvsem temu ne posvečaš le telesa, temveč tudi možgane. To seveda govorim zdaj po štirih urah telovadbe; zna biti, da bom jutri zjutraj klela zaradi musklfibra. :p

---

Tokrat ni Toneta. Fini dečko je bil. Tudi Cene je nekje daleč. Morda peče še preostanek kostanja v kaminu, ki ga je zgradil za naju v hiši ob morju. Vikenda v hribih, gorah, v bližini kakega smučišča namreč ne bova imela, saj se bo on strinjal z mano, ko bom zanikala sneg in mraz. Vsakič.

---

Ne da se mi več restartat kompa, nadaljujemo jutri.

Vir: csmgeography.blogspot.com/

O času in uporabniški izkušnji ali Zakaj je tako težko videti logično

2010-11-11T20:51:00.003+01:00

Vedno se mi je zdelo, da je logično, da sta čas in uporabniška izkušnja kake storitve povezana, večinoma obratno sorazmerno. Pa naj se sliši še tako klišejsko in prežvečeno, v času pričakujemo, da lahko vse, torej informacije, storitve, izdelke, dobimo kar vse hitreje. Če ni v BTCju, je pa na Mimovrste, pa če ni pri ValeNovak, je pa zagotovo na Amazonu in še hitreje bo pri meni. In super je, da bo hitro, saj to nujno rabim zdaj, ma kaj zdaj, včeraj in veste kaj, zelo zelo razočarana bom, če pride šele jutri. Čas je dragocen, vsak dan ima vsaj štiri ure premalo in izkoristiti je potrebno vsako. Potem imamo konec dneva občutek zadovoljnosti, učinkovitosti. A kaj, ko je vedno nekdo, kaj nekdo, cela organizacija, za katero se zdi, da se prav trudi delovati neučinkovito, konec koncev tudi neuspešno. Še več, zdi se, kot da ji je v užitek, ko smo zaradi nje ljudje frustrirani, jezni, živčni.

Ena takih organizacij je zagotovo tipična slovenska bolnišnica, lahko tudi zdravstveni dom. Niti ne vem, kje bi se lotila te tematike. Se je bom lotila kar iz osebne izkušnje. Le ene, to je, saj nima smisla, da navajam še pa še pasivno agresivnih občutkov, ki mi jih je ta institucija povzročila.

Po zadnjih objavah je jasno, da sem bila kriplasata zaradi poškodbe noge. Pa sploh ne začnimo tam, ko je kirurško osebje tuhtalo in tuhtalo in skupaj niso uspeli priti do ugotovitve, da morda pa niso tele tačke dobro poštimali. Popolnoma razumem, da gre za človeško napako, ni panike, tudi dr.Luka Kovač je kdaj kiksnil.

Po zadnjih objavah ni jasno, da sem znova kriplasta. Razvidno je posredno, torej iz totalnega pomanjkanja inspiracije, kar pa je posledica ležanja in izolacije. Tu pa tam grem ven, večinoma na kontrolni pregled, ampak za to itak ni skrbi, da bi bilo na majhne periode.

If there were a fan, shit would certainly hit 'em.

Na urgenci so mi nogo slikali in povili v nekakšno predpotopno gipsasto longeto.

Pred nekaj tedni naj bi šla na magnetno resonanco. Sploh ni pomembno, kakšen pregled to je, bistveno je le to, da se nanj čaka. Dvomim, da Siemens izdeluje ekstra počasne mašine.

Najprej sem hotela v Valdoltro. Na izvidu je že pisalo, da potrebujem datum asap. Pa administratorka ni vedela, kdaj bo termin. Okej, ni panike, dajte nam nadrejenega. Nadrejeni, neka zafrustrirana izvedba radiologa ali njegovega asistenta ali pa je hišnik, ki mu starši nikoli niso omogočili študija in se zdaj maščuje nepravičnosti sveta, pravi, da ne ve. Ni panike, vzemite si čas in poglejte. Ja ne, ne vem! Em, okej, kdo pa ve? Ja noben! Hm, torej vam neka višja sila dela urnike? Ja ne vem, veste koliko ljudi vsak dan hoče prehiteti čakalno vrsto, vem, da zato kličete! Lejte, gospod, samo datum me zanima, ne tisti prehitevalni (čeprav, če ga je že sam omenil…:D), ampak datum, ki ste mi ga vi sami dodelili. Ja vprašajte administratorko. Ampak, ona me je k vam napotila. Ja ne vem! Ta pogovor, ki se je kasneje ponovil, je trajal kakih deset minut. Deset minut življenja, kar ni malo. Dobro, pokličemo še enkrat administratorko. Po tem, ko še kar ni imela niti približne ideje o datumu, je uspela dahniti, da naročajo za februar. Hehe, humoristka.

Februar več kot očitno ni bil sprejemljiv datum. V Zagrebu sem dobila decembrski termin, ravno tako nesprejemljiv. Nato smo poklicali MediLab. Veseli omembe besede »samoplačnik« so mi hitro in prijazno našli datum.

Prosili so me tudi, da seboj prinesem RTG slike. Seveda, le skočim ponje. Slike namreč hranijo v bolnici, kjer so me ob poškodbi sprejeli na urgenco. No in tu se znova zatakne. Če uporabnik želi svojo sliko, se mora v naprej najaviti. To stori po telefonu. Haha, ste mislili, da so v zdravstvu prišli do interneta? Da lahko sprejmejo čim več klicev, imajo v tamkajšnji sprejemni ordinaciji dve telefonski številki. Problem pa je v tem, da ko je vedno le ena dosegljiva, vendar se hkrati na drugo noben ne javlja. In obratno. Uradne ure so seveda tudi primerno nastavljene, da se zdi, kot da so uradno odprti kakih dvanajst minut dnevno. Z vmesnimi pavzami, seveda. Pa dobro, mine en dan, bomo poskusili jutri. Jutri si rečemo enako. Potem pa ugotovimo, da smo ravnokar stran vrgli dva dneva. Potrpežljivo se odpravimo kar do sprejemne, kjer najdemo administratorko poleg telefona. Ta seveda zvoni. Gospa ima verjetno veliko dela, sploh ne dvomim, da plava kravl v papirjih, ki so sami sebi namen in katerih se sistem drži kot pijan plota, namesto, da bi investirali v digitalizacijo sistema, ne pa po prostoru dodajali le avtomate s sokovi, kot da smo v nekem obmorskem lokalčku. Samo še sardele mora nekdo začeti peči in bo k ena fina konobica.

Dobro, ostanimo resni. Gospa administratorka je prijazna in želi pomagati. Aktivira svoje možgane in začne iskati slike. Čez nekaj minut zmagoslavno ugotovi, da jih ni. Fascinirani nad ugotovitvijo jo prosimo, da preveri še na travmatologiji, kirurgiji, v mavčarn etc. Jah, ni jih. Ja in kaj zdaj? Jah pač. Ja gospa, tole ne more ostati na pač. Jah. Kaj jah? Jah pač. (Opažate vzorec?) Ampak gospa, slike nujno potrebujem. Ja kaj naj? Ja ne vem, najdite slike, glede na to, da je vaša (bolnišnična) krivda, da ste slike zgubili. Kaj, a vas lasten sistem danerečemkaj?

Loooong story short, slik ni. Pač. Najbolj me iritira ta »pač«. Mislim, kaj pa to pomeni? Vsekakor ni smiseln odgovor na »zakaj«. Še bolj kot »pač« pa me iritira dejstvo, da sebi in meni jemljejo čas. In ostalim, ki morajo čakati v vrsti v nedogled, ker je delo organizirano tako, da sploh ne vedo, kaj pomeni pojem »job description«.

Pa me to hitro spomni na novico tega tedna, da nam v državi primanjkuje kakih dva tisoč zdravnikov. Hm, ste prepričani, da je res premalo zdravnikov, premalo prostorov, diagnostičnih naprav in še marsičesa in da ni morda problem drugje? Pa bi radi reševali ta problem tako, da nekatere pristojnosti zdravnikov prevzamejo medicinske sestre. Super, da se delo delegira, ampak znova, je to najboljša rešitev?

Ravno, ko sem o tem razmišljala, sem danes naletela še na Dnevnikov članek o učinkovitosti zdravstvenega sistema na primeru dobre prakse. Gre za primer bolnišnice, v kateri so uspeli izjemno izboljšati učinkovitost dela. Tako so bolj zadovoljni zaposleni, še posebej pa bolniki, ki so v tem primeru stranke, uporabniki. Če/ko preberete članek, boste ugotovili, da v opisanai bolnišnici niso skušali izboljšati rezultate z dodatnimi investicijami, ki morda niti ne bi pozitivno vplivale na učinkovitost, četudi se to zdi kot najlažja pot, temveč so ustrezno analizirali obstoječe stanje ter ga skušali izboljšati. In uspelo jim je. In to je dober management. Ampak kaj, ko je to tako težko realizirati, mar ne?

Cene me bo ljubil

2010-09-17T10:14:00.004+02:00

Te dni je poznavanje števil najbolj priročno za to, da lahko odštevam dneve do konca terapij. Zamenjale so se face. Tudi Tone je odšel. Od takrat nič ni, kot je bilo.

Eden od so-kriplov pravi, da bi bila jaz taprava za njegovega sina. Za zdaj je to ostalo le na besedah. Kdo ve, morda pride ta sin, Cene mu bo ime. Visok bo in postaven. Takoj, ko se zagledava, bova vedela, da iz tega testa bo kruha.

Jaz bom sramežljiva, on pa odločen in odličen, četudi rdečeličen.

Pokazal mi bo svojo filatelijsko zbirko. Fascinirana bom odvihrala domov po svojo zbirko elastičnih povojev za gleženj. Tudi on bo fasciniran in v tej ekstazi bova obstala.

Očala bo zamenjal za leče in jaz bom protestirala, ker ne maram videti prčkanja po očeh. Zamenjal bo leče za očala. Ne bo pil ustekleničene vode, kot da je njujorška primadona. Pil bo iz studenca. Jaz bom pila iz pipe, ker niti pod razno ne nameravam zapustiti mesta, če ni nujno. Pokazala mu bom bossa novo, on pa me ne bo posiljeval z orientalsko glasbo. Kupila mu bom iglo, da bo lahko usposobil gramofon pokojne tete Neže. Potem bova ob nedeljah poslušala Judy, Ello, Nino in Diano, pa ne tisto Ross. Vinilke in CDje bo prijemal pažljivo, razumel bo njihovo vrednost. Kupil mi bo klobuk, jaz pa njemu rokavice, da se mu strokovni prsti ne banalizirajo.

Povabil me bo na rafting. Na čelu se mi bo pojavila guba nerazumevanja in zmedenosti. Vprašala bom, ali je to kaka tujka za zakotno plažo v Bahii, kjer bova na ves glas srkala caipirinhe. Na čelu se mu bo pojavila guba razumevanja in zmednosti. Guba bo izginila in na rafting bo veselo odšel z Dragotom, prijateljem iz otroštva, ki dela ubijalsko dobre kapesante in skrivaj piše poezijo, ker ni siguren vase, kaj šele v svojo domišljijo.

Na balkonu bova igrala minigolf. Njegova kolena bodo oblikovana ravno prav za mojo ahilovo peto. Moja rama bo ravno prav oblikovana za njegovo glavo in rahlo klempava ušesa. Vsako jutro bo pod tušem na ves glas prepeval Nessun dorma. Trdil bo, da je bas, četudi je v bistvu bariton. Ampak je bas.

Skrbel bo, da kablovje ne bo zafeclano. Jaz bom skrbela, da se mu kablovje vsaj malo fecla.

Vedel bo, kam mi je padel zamašek od paste, tudi takrat, ko jaz ne bom vedela, da mi je sploh padel.

Leteči pujsi nama bodo mahali v pozdrav.

Ani DiFranco je živela v Novem mestu!

2010-09-09T16:48:00.007+02:00

Omg omg omg! Ani DiFranco je definitivno živela v Novem mestu. V temlele komadu namreč opisuje celo mesto, predvsem prebivalce. Like, VSE! Ok, mogoče ene osmih ne. Ja, sebe sem že prištela. Da, tudi svojo familijo.:)))))

...And it's hard to say if they're happy
But they don't seem much to mind...

From the shape of your shaved head
I recognized your silhoutte

But be careful getting coffee
I think these people want to shoot us

Like lipstick is a sign of my declining mind

I wish they could see us now
In leather bras and rubber shorts

And file a report

omg, kaj pa, če še vedno tle živi? Pa v Patriota hodi na kavo? Pa na tržnico! Pa vsako soboto je v Kavarni, kjer jo vsi gledajo, kot da je z lune padla, ker ima lasne kodre zarotirane v nasprotno smer urinega kazalca, tipičnega pripomočka vsakega Novomeščana, ker je itak tukaj vsak muzičar. Aja pa, ker se posmehuje cvičku.

Paf.

2010-09-08T21:39:00.003+02:00

Misliš, da poznaš človeka. Veš, kakšen komentar bo priletel iz njegovih ust. Pa kako bo postrgal zadnje kapljice kave.

Ko pa ti pove, da rad vzame bajadero, eno po eno in jo secira, previdno in z občutkom. Vse zato, da eliminira karamelni del in uživa v zasluženi čokoladi, takrat, točno takrat si paf. In happy.

Igrajmo se! Na EF!

2010-09-06T21:38:00.018+02:00

Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani je prišla na rahlo nenavadno idejo. No, ideja morda ni toliko nenavadna, kolikor je nenavadna izvedba. Razmišljali so, očitno, kako bi čim več študentov, predvsem podiplomskih, navdušili za študij ravno na EF kampusu.

Kako je to dandanes najbolje storiti? Vam povem? A? A? A? Preko socialnih mrež. Fino lepo odpremo Facebook profil in ustvarimo Priljubljeno stran, na kateri potem veselo gradimo skupnost okoli svojega branda. Postopek se zdi preprost, ker tudi je. Priljubljeno stran (Fan page, za tiste, katerim še kar ni jasno o čem govorim) lahko odpre vsak, ki zna klikat in je vsaj približno pismen.

Zahtevnejši je naslednji korak, ko je potrebno na strani celo kaj početi. Recimo, tako, na uč, dosegati cilje. Vsaj enega.

EF si je to zamislila tako:

- odpremo FB stran

- navabimo folk, kar ne bo težko, če vsak povabi 100 svojih FB frendov

- imamo veliko članov in smo veseli

Ker jim je jasno, da obstoj EF FB strani ne bo prepričal mladih, da si ravno med njihovo ponudbo izberejo študijsko smer, so šli še korak dlje. Ustvarili so računalniško igro. Nagradno.

Okej, zdaj, ko imamo okvir, poglejmo zadevo malo bolj podrobno.

(Ravno sem ugotovila, da imajo tudi Twitter stran, ampak v to se raje ne bi spuščala.)

EF Facebook Priljubljena stran

Na tej strani EF govori o svojih študijskih programih in pa o zgoraj omenjeni igri. Pravijo, da zato, da jim FB uporabniki pomagajo biti boljši.

Kar mi je najprej "padlo v uč", je slog pisanja. Pardon, ne gre za slog, gre za slovnico. Menim, da si fakulteta, kot je EF, ki si želi biti med najboljšimi daleč naokoli in ki ji na nekaterih področjih to tudi uspeva, ne more privoščiti, da za administratorja strani postavijo nekoga, ki niti koncepta svojilnih zaimkov ne razume. Mnogi ga ne razumejo, ampak oni bi ga morali. Vejice ob tej priliki raje pustimo pri miru.

Dalje, trudila sem se, majkemi, razumeti, kaj točno nam želijo povedati s svojimi objavami. Želijo govoriti o študijskih smereh? O neštetih žurih, ki jih prirejajo? Morda o interkulturalnosti? O svoji novi super računalniški igri? Ne vem. Vem pa, da se mi zdi stran vsebinsko "zmedena", celo namenjena sama sebi. Ali na EF res menijo, da bo uporabnik, ki se odloča o magisteriju ali doktoratu, o možnostih EF bral na Facebooku? Bo pomislil na študij na EF zato, ker bo vidil FB stran? Dvomim.

Če v to misel dodamo še dejstvo, da ima njihova stran več kot 2.600 članov, se res lahko vprašamo, kaj je smisel. Kaj točno menijo, da to število pomeni oz. kaj imajo od tega? Da je brand zdaj toliko bolj prepoznaven? Število pomeni v prvi vrsti to, da je toliko uporabnikov kliknilo "like", kar samo po sebi nima posebnega pomena. Ljudje namreč kliknejo na marsikaj. Ti uporabniki imajo na strani pomen predvsem, če tam tudi kaj storijo, ustvarijo, objavijo.

Težko objaviš, če nimaš razloga za to. Če vprašanje ni zanimivo, ne toliko, da bi odgovoril/a nanj. Ode interakcija...

Tudi tega ne razumem, po kateri logiki govorijo o "čisto novem fan pageu" avgusta, ko pa imajo vzpostavljenega že vsaj od januarja. Pustimo detajle in se posvetimo za moment še

Pa če se osredotočimo še na drugi del našega okvirja - na nagradno igro.

Nagradna igra Prava pot

No, tukaj postane tole bolj zanimivo kot kratek pregled FB aktivnosti.

Igra poteka na produktnem spletnem mestu EF in gre nekako takole:

- Uporabnik teče po cesti, na kateri so ovire, od hlodov do traktorjev in še kaj.

- Igra ima pet težavnostnih stopenj, v vsaki striček teče hitreje in zato težje preskoči ovire.

- Cilj je osvojiti vseh pet nivojev.*

- Nagrada: Brezplačno izobraževanje na EF in pa paketi presenečenja za pet tistih z najvišjim številom doseženih točk.

*Omenjeni cilj je to le, če se poteguješ za nagrado-paket presenečenja. Za glavno nagrado je dovolj, da sodeluješ. Prav tako je šele v Splošnih pogojih navedeno, da ne gre za kakršnokoli brezplačno izobraževanje, recimo magisterij, temveč za seminar ali delavnico.

Ah, pozabila sem povedati najpomembnejše. Kako striček teče in preskakuje ovire? Teče kar sam od sebe, skoči pa, ko uporabnik na tipkovnici pritisne tipko za presledek. Da, to je vse, kar se v igri počne. Pritiska tipko za presledek.

In to je igra, ki jo je EF namenil mladim z namenom privabiti jih na strokovne študijske smeri, na katerih se bodo njihovi možgani še še še in še razvijali. Em, a s pritiskanjem enega in istega knofa na tipkovnici? Še klikanje na eno točko bi bilo bolj drzno.

Ja no, razumem, da je to v povezavi z njihovim "Skoči višje!", kjer S paše v ekonomSka. Super fascinantno, kreativno in sploh fajn. Pa vseeno, znova se vrnemo na podobno vprašanje, ki smo si ga (no, sem si ga) postavili, ko smo govorili o njihovi FB strani: Kaj želijo doseči? Zakaj bo pritiskanje gumba na tipkovnici kogarkoli premamilo v doktorski študij na EF? Ne, to bo le še ena igra, ki je sama sebi namen, vanjo so bila vložena sredstva, učinek pa je tak, kot, če poleg sveče postaviš kumaro. Nič se ne spremeni.

Hoteli so ustvariti nekaj zabavnega. Pred tem pa so se pozabili vprašati, zakaj.

Opisani primer je le eden izmed mnogih, s katerimi se srečamo v vsakodnevnem življenju. Mnogi, premnogi, večino časa počnejo stvari, brez da bi vedeli, zakaj to počnejo, za kaj je to dobro, kakšen je sploh cilj. In ko pomislimo, koliko časa gre potem mnogim, premnogim, ko počnejo stvari "v prazno", kar tako. Pa še precej nonšalantno ti na preprosto vprašanje "Zakaj?" odgovorijo s preprostim "Pač.". To mnoge, premnoge, stane veliko denarja. Predvsem pa časa. Pa sploh ne vedo.

Zapisi iz toplic - 5.5 del

2010-09-06T18:29:00.004+02:00

Tone me ne mara več. :( Nič več se ne ustavi pri meni v loungeu, nič več ne govori o skupnem lazenju na Stol. Le kaj bi lahko bil razlog? Mogoče mu ni všeč, da se zdaj družim še z Gogijem. Upam, da se med sabo ne skregata. Ne bi namreč želela priti med njuno prijateljstvo. Pogrešala bom Toneta, fajn je bil in je še vedno.

Izkaže se, da morda ni najbolje kupovati bergel za 20€. Porque? Ker se vse prehitro zgodi, da kakšen del čudežno odpade in potem poletiš po tleh kot ena tistih curling zadev, krogel al kako bi jim rekli. Če dovolj dolgo počakaš, pride postrešček, z metlo, kakopak, in začne drgniti po ploščicah, da ja prideš kar se da daleč.

Fino je mel mobitel. Zarad smsov. Ne rabim te poslušat, da mi nekaj poveš. :p Kaj, če ne bi mela telefona? Hm, potem bi čas lahko izkoristila za poglabljanje vase. Šla bi do sedimentov. Globlje ne, ker so sedimenti z razlogom usedeni in fosili skriti in če bi po vsem tem kopali, bi bila voda motna, to pa ni kul.

Enega dela rokopisa še kar ne najdem. Zato je tole neke vrste polovični post. Ne pomeni, da sem polovičarska, pomeni le, da ga je pol. Ker druge polovice ni.

We're gonna have a good time...

2010-09-02T23:58:00.002+02:00

C'mon! :D

Zapisi iz toplic - 1.del

2010-09-02T19:30:00.001+02:00

Sedim na klopci, fotosintetiziram tačko in uživam v popolnem miru. Prideta mož in žena, oba 70+ (To poudarjam, ker bi lahko bil, na primer, mož 30- in s fetišem na gubice in snežno bele lase.Lahko bi bilo tudi kako drugače.). Usedeta se na klopco poleg moje in sta tiho. Neke pol minute.

Potem pa ona kar naenkrat reče:

"So črnolaske bolj zveste ženske, ali blondinke?"

Zapis bi lahko končala kar tu, ker je že samo vprašanje uau, predvsem glede na to, kdo ga je postavil. Ampak ne morem, ne smem vas prikrajšati za nadaljevanje.

"Hm," reče mož, "mislim, da so črnolaske."

"Ampak res, ženske z blond lasje so bolj...take." (lasje ni napaka, tetka dejansko tako reče.)

"Ampak veš, najhuji so pa rdečelaske," še doda žena, " z njimi je ceu hudič!"

"Res je."

"Veš kaj ti povem, rjavolaske so še najbolš."

"Res je."

Ta neprecenljiv dialog dveh starejših občanov se je nadaljeval, ampak ga nisem slišala, ker sem dobila novo družbo. Prišla je tetka 80+. Bile so še dve nezasedeni klopci, ampak ona se je odločila za mojo.

Ljudje 70+ imajo očitno to zanimivo navado, da začnejo pogovor kar sami od sebe in to nekje na sredini. Uvod je pač potrata časa in vsi vemo, da slednjega oni nimajo veliko, zato ga je potrebno izkoristiti kar se da najbolje. Smotrna alokacija redkega resursa pa to. ;)

Nova tetka 80+, recimo ji Alojzija, se usede in začne govoriti o svoji roki. Prišla je na pregled in v dokaz mi predloži napotnico. Pokaže mi, kje jo boli. Težko si obleke pere. Pridruži se nama še tetka, ki raziskuje zvestobo žensk v odvisnosti od barve las. Kot nadaljevanje Alojzijinega monologa doda, da se veseli kosila, ker je že prav pošteno lačna. Ampak soka pa ne mara, raje ima šumeče tablete. Gospa Alojzija ji odvrne, da je že večkrat padla, pa to na grozne načine. Jaz povem ga. Alojziji, da ima nadvse lepe uhane. Reče, da imam prav. Gospa Raziskovalka pove, da si je Donat kupila, ker je zaprta že cel teden.

1.del je za vse, ki ste tavali po blogerski sferi in vsaj 4 minute iskali 1.del, ko ga še ni bilo.

Zapisi iz toplic - 5.del

2010-09-01T23:08:00.004+02:00

Na nekaterih terapijah nas je veliko hkrati. Vsak v svojem boksu za svojo zaveso uživa ali traumira ob špikanju elektrike v mišico.

Največkrat se pojavljajo tri vrste zvokov:

piskanje mašin in ur, ko se posamezna terapija konča
klici po terapevtkah, ker je pač nedopustno počakati par sekund po koncu terapije, da pridejo odstranit elektrode. Ali pa zato, ker se pacienti bojijo, da bi jih elektrika scvrla in da bomo potem vsi material za KFC.
idiotski pogovori

Slednji potekajo o marsikateri pomembni temi. Beseda pogosto teče o referendumih, ker so le-ti zelo kul, zelo zastonj in sploh edini način, da nas "ta vlada" ne pošlje "naraunost u maloro". Da pa ne bi bilo vse monotono, so sopacienti pogovor povzdignili na novo, višjo raven. Na debato o klofutah. Vzgojnih, kakopak. Ker so te tudi kul.

Ena glasnejših tetk 70+ se je out of nowhere začela pritoževati nad mladino in pa kam ta naš svet sploh gre. Hitro je ugotovila, da je problem v preblagi vzgoji, temu "liberadalizmu", anarhiji in pomanjkanju vrednot pri mulcih (op.a. Mislim, da ni uporabila dejansko besedne zveze "pomanjkanje vrednot").

Šla je še korak dlje in podala tudi rešitev. Klofute. Vzgojne, kakopak.

"Tako je bilo včasih," je rekla, "pa smo še vedno vsi normalni." Yeah well, "normalni" je zelo relativen pojem, a ne.

Takrat približno me je prijelo, da bi tej teki 70+ vrgla v glavo laser-mašino oz. jo pretepla s to isto mašino. Ker je pač to normalno. Čisto tako, vzgojno. Pa nisem, da ne bi v starosti, torej čez dve minuti, utrpela kakšne psihične poškodbe. Še njih.

Od tega me je odvrnila glasba. V toplicah je namreč glasbeni izbor fino dodelan. V telovadnici je po navadi nekaj na poskok, na elektro in v kavarni slišimo razne stare šlagerje, tudi Alanis in Alicio včasih, na masaži pa vedno nabašem na Enyo in njen Only time.

Tukaj se vsi pozdravljajo. Vsakič, ko se vidijo. Več kot pa mežikajo z očmi. Sem skušala iti čez prostor brez da bi pomežiknila, ker sem mislila, da me potem morda ne bo vsak pozdravil. Nope, it didn't work.

Tone je moj novi prijatelj. Goren'c 50+, torej zelo mlad, glede na tukajšnjo demografijo. Rekel je, da me bo peljal v gore. Hahaha, mene. Morali bi videti njegov izraz na obrazu, ko sem mu povedala, da niti v hribih še nisem bila. Ker je bil izraz tako priceless, sem morala podati še pojasnilo, zakaj nisem hribolazka. Prvič, zato, ker je beseda hribolazka naravnost grozna. Drugič, ker ne vidim veliko smisla v hoji gor, da grem lahko dol. Splačalo se je na ta način pojasnitimu. Po začetnem šoku si je opomogel in mi začel opisovati razgled, ki ga je človek deležen, ko stoji naStolu (če sediš, se ne šteje, celo minus točke lahko dobiš) in vidi vse do morja. Šur. Right. Sista did some research. Results:

Zaključek: morje si raje ogledam od blizu.

Pokazal mi bo slike gora, ima jih na telefonu, samo telefon ima pa zgoraj v sobi. Drugič. Faca je.

Pozor, pozor! Liha števila so zopet in! Za ugoden nakup kontaktirajte najbližjega prodajalca ali distributerja.

Spar razkriva največje dosežke portugalske kuhinje

2010-08-26T22:27:00.009+02:00

Izvedeli smo, da ima Spar dneve portugalske kuhinje. Kar je zakon, ker to asociira predvsem na blazne količine bakalarja, pastéis dé nata, carne de porco á alentejana, francesinho in še marsikatero zelo posebno jed.

Ampak ne, Spar si je to drugače zamislil. Na spodnji sliki vidite, kaj je tipična portugalska prehrana:

- paradižnik: avtohtono sadje, ni kej

- pečen krompir: Da, ker Portugalska je znana po tem, da so, znotraj svojih najstarejših mej v Evropi, prebivalci nekega dne ugotovili, da ni dovolj, če bodo posebni le po svojih mejah, starih ko Metuzalem, zato so izumili krompir. Potem so pa izumili še peko. In nato so to združili. In dobili so pečenkrompir. Right.

- kapučino: Dragi Sparovci, čakte mal. Kapučino je italijanski drink, prvič narejen v Milanu. Milano je torej v Italiji. Italija ni Portugalska. Italija tudi ni na Portugalskem.

- skoraj pri vrhuncu smo, ko opazimo Kokto: Očitno je Kokta pijača portugalske mladosti. Ne pozabimo, da je Portugalska stara država.

- in nato za konec še največji portugalski izum, za katerega nobena Nobelova nagrada ne bi bila dovolj. Stvar je taka: ko so prišli na idejo za pijačo svoje mladosti, Kokto, so imeli paradajz in Kapučino. Oboje je bilo zakon. Okusno in poživljajoče. Potem so pa tuhtali, kaj je skupno kapučinu in paradajzu. Voda. Voda Dana, celo. Slučajno so odkrili vodo in zdaj jo imamo tudi mi. Portugalci so se seveda zafrknili, ker so vodo kar pustili ostalim narodom. Očitno niso predvidevali, da bo tak hit.

Slika: Izsek iz strani Spar.si, mesec portugalske kuhinje

vir: www.spar.si/spar/aktualnozakupce/intersparrestavracija.htm

Zapisi iz toplic - 4.del

2010-08-26T21:19:00.006+02:00

Vedno ob istem šanku. Čakam naslednjo terapijo, pijem kavo, delam, isti 70+ ljudje okoli mene.

Danes navsezgodaj sem izvedela, da so v Lichtensteinu ženske dobile volilno pravico ranega leta '84. Mogoče zato, ker je država tako majhna, da ima kvečjemu 1.5 ženske in so zato nanje pozabili. Kar sploh ni smešno.

Na mizah v lokalu so rožice. Take luškane male, (raz)posajene. Rožice je treba zalivat. Torej potrebujejo vodo. Kar stane. In jaz imam idejo.

Odgovornost za zalivanje bi lahko lastnik lokala prenesel na goste. Rožice bi zalivali preko avtomatske napeljave. Vanj lepo fino daš denar, recimo 0.20 € in iz zalivalčnika (strokovni izraz za posodo za zalivanje rož, plastično in barvasto) pricurlja voda, direkt na rožico.

Noben tega ne bi uporabljal, si rečete?

Se strinjam. Raaaazen, če bi poleg luškane rožice in barvastega zalivalčnika postavili tablo z napisom a la:

NE RABITE DATI DENARJA. ČE VAM JE VSEENO ZA NARAVO, ŽIVA BITJA OKOLI VAS, DOBROBIT VAŠIH OTROK, NJIHOVIH OTROK, NAŠO PRIHODNOST. NE DAJTE DENARJA! ČE STE POPOLNOMA OTOPELI. KAKO BI BILO VAM, ČLOVEŠKA ROŽICA, ČE VAS NOBEN NE BI ZALIVAL? ČE BI VSI OKOLI VAS POTRATNO RAZPOLAGALI Z VODO, SE Z NJO NALIVALI PRED VAŠIMI OČMI UNIČEVALI VIR ŽIVLJENJA? ČE BI VSEM BILO VSEENO ZA VAS in tako naprej...

To bi bilo sploh fino narediti v toplicah, kjer so vsi totalno sproščeni, ne želijo biti dekoncentrirani s tegobami življenja, medtem, ko v šlafrukih in natikačih brezskrbno drajsajo od bazena do savne, na sokić in potem na sprehod do gozda. Ha, na koncu bi še stoletne smreke zalivali.

U u u, če bi zadeva res delovala (in delovala bi) in ker smo v dobi digitala, bi bilo dobro imeti tudi plazma TVje, na katerih bi predvajali posnetke s prikazi učinkov dehidracije in sploh pomanjkanja vode. Potem bi na ekran vstopil še Al Gore, najbolj ekološko ozaveščen prebivalec Zemlje. Na ekran bi seveda prišel z lastnim letalom, ker se to pač ne šteje med negativne vplive na okolje. S svojim zaskrbljenim a mirnim glasom bi govoril o projekcijah učinkov naših dejanj v naravi. Kmalu bi vse toplice delovale na veter. Ki bi ga zalival barvasti zalivalčnik.

Ugotovili smo, da vsi trendi kažejo na sode številke. Soda števila so mehkejša, bolj primerna za pozne poletne dneve. Liha števila, on the other hand, so trenutno čisto passé, pa iznošena so bila že lani s tisto devetko na koncu. Tri tudi odpade, ker je pretesno povezana s to devetko. Njen problem.

Zapisi iz toplic - 2.del

2010-08-25T17:35:00.009+02:00

Na bazenu smo nogami po vodi pisalo "Radi imamo telovadbo". En stric 70+ je na telefonu na ves glas nabijal nek božični komad. V italijanščini. Kavo sem čakala 15 min. Pa še dobra ni bila. Vse je v percepciji. Če opaziš, kot nekaj uau, potem pač je uau, drugače te niti ne gane, kaj pišeš z nogicami po vodi.

En striček me je pecal. V bazenu. V samem bazenu! Pa že tako mi je v slabo, ker smrdi in ker se vsi skupaj namakajo. Pa še zavestno to počenjajo. Celo želijo si. Ah.

Kvarim starostno povprečje. Sicer ne močno, ker je starejših veliko več.

Trenutno pijem kavo (tisto, ki sem jo čakala 15 min. in ni dobra). Za sosednjo mizo sedijo strički 70+, med katerimi se en non stop hoče "stavit". Bolj kot ne glede vsega, ker on pač ve. Vse. To me hitro spomni na vse tiste 20+, ki so tudi te sorte, da imajo vedno prav. Se to stopnjuje? Kakšni bodo pri 70+? Morda bodo s časom ugotovili, da nimajo vedno prav. Mogoče pa ne in bodo tako vedno tisti nadležni deli družbe, ki imajo sicer težave z argumentiranjem, a vseeno ne odstopajo od svojega prav.

Za drugo mizo je par. 70+. Mirna sta in se tu pa tam hihitata. Vedno skupaj, kot da sta komedijanta v tandemu. Mislim, da sta še vedno totalno zaljubljena. On se mi sploh zdi zelo potrpežljiv. Ona bolj navihane sorte. Prav predstavljam si ju, ko sta bila mlada: ona vsa chipper, glavna v družbi svojih frendic, malo uporniška, ampak ne preveč, ker v družini vzdržuje status daddy's fav lil girl. S kolesom prevozi kilometre in včasih se ustavi in takrat je popolnoma mirna. Zdaj je mirna z njim, možem. On je tudi miren. Za sosednjo mizo srkata vsak svojo kavo z mlekom. To počneta vsak dan, po možnosti skupaj. Ona kadi kot za stavo, tisti striček 70+ za drugo mizo je gotovo stavil nanjo. Mož ne kadi, ampak tudi ne kaže, da bi ga njen dim motil. Če si v vezi s parnikom, si potemtakem vagon?

Super mi je ena tetka tukaj. 70+. Porabila je kar fino količino energije, da je pri vhodu tresla svoj dežnik, da ne bi bil toliko moker. Ko ga je primerno posušila, ga je odprla in se odpravila v dež. OCD ali pomanjkanje tuhtanja pred dejanjem?

Joj, spet se mi je lak z nohtov oluščil. To me vedno spomni na frendico in bivšo sošolko, ki si, odkar pomnim, lakira nohte predvsem na rdečo. In vedno se ji lak odlušči. To je že nek prepoznavni znak zanjo, del nje kot brenda. Pa to v pozitivnem smislu. Nekako odraža njen značaj, o katerem bi lahko govorili v neskončnost.

Komaj čakam petek, da odjadram v Ljubljano. Najprej na job, potem pa ležat, hengat, delat. čaka me veliko slednjega. Vsaj upam. Tele toplice so okej in verjamem, da lahko delujejo sproščujoče na ljudi, ampak mene prelaganje z ene terapije na drugo pa vse tja do osme prav nič ne sprošča. Kvečjemu stresira me, ker mi onemogoča tisti fini peš lajf.

Da da, vsi mi pravvijo, naj na to gledam z navdušenjem, ker bo končn rezultat spektakularen. Blablabla, mene zanima here and now. Zakaj? Zaradi neprecenljive vrednosti časa. In meni je šlo že veliko časa na ležanje, pobiranje bergel s tal (bergle imajo namreč to uporaniško lastnost, da nikoli ne stojijo pokonci, ko jih na kaj prisloniš) in furanje s taksisti, ki mi vse preveč radi povejo svoje zgodbe.

Kako je možno, da dajem vtis, da me vse te zgodbe zanimajo?

Tortico bi. :)

Začenjamo z 2. delom, ker mi ni čisto jasno, zakaj moramo vedno začeti s 1. Lahko bi seveda začeli tudi z -17., ampak ta minus ima iz očitnih razlogov negativno konotacijo. Ampak kaj, če v bistvu ni negativno? Preveč se družim s filozofi. Ne komplicirajmo in lepo fino začnimo z 2.delom. No, zdaj je že konec drugega dela... :)

Vrhunske in malo manj vrhunske besede

2010-08-22T15:32:00.014+02:00

Besede, ki so zaznamovale letošnje poletje. Vsako leto uporabljamo nove kul besede, take v koraku s časom, izpeljanke iz bogvečesa. Vrhunskost posamezne besede je odvisna tudi od starostne skupine, geo-pozicije, interesov skupine ipd.

Iz meni neznanega razloga si prehitro zapomnimo kletvice in besede, s katerimi kritiziramo. Verjetno zato, ker je okoli nas veliko materiala za kritiziranje. :)

Ko sem bila še v mali šoli, mogoče leto starejša, je bilo zaželjeno čim več so-vrtičkarjem in sošolcem čim večkrat povedati, da so "degijeni". Ne degeni, degijeni. Tako kot danes, se mi je tudi takrat ta termin zdel skrajno poneumljajoč, primitiven. Sem že hotela reči, da se mi zdi kmečki, pa sem se spomnila, kako zadnje čase ugotavljam, da je ogromno kmetov manj kmečkih od urbane populacije.

Spomnim se, kako je bila v osnovni šoli, mislim da tam nekje v sedmem razredu, blazno kul beseda drnč. Šlo je za avtohtono dolenjsko besedo, s koreninami v možganih takratne mladine. Imela je seveda tudi svoj pomen, primeren svoji vrhunskosti. Drnč tako pomeni, da je nekaj brezveze, bedno, k'r neki.

V času osnovne šole sem med top fajf naj besed dodala še mizantropijo. To je bilo super, ker sem tako ubesedila še eno čustvo.

Okoli besede ful se je zgradil cel kult, vključno z oltarji, obeliski, templji, katakombami itd. Gre namreč za besedo, ki več kot očitno ne bo nikoli zgubila svojo zimzelenskost. Tako kot njen prijatelj kul, za katerega se zdi, da je bolj pomemben od in, čao, pa tudi od ničkajdrugače (kar je seveda sramota svetskih razsežnosti).

Na angleških besedah sploh nima smisla zgubljati časa, ker je bil že od osnovne šole sam jezik kul in zanimiv in sploh prihodnost.

Prišla je srednja šola in z njo besedni zaklad, ki so ga telekomunikacijska podjetja pridoma izkoristila za ponudbo mladim. Itak in orto, s poudarkom na itak, sta postali besedi, ki sta itak del vsake povedi, tudi tiste orto dolge in nerazumljive.

Na koncu srednje šole sem si zaželela še tanovo izdajo slovarja tujk. Fina knjigica.

Danes me fascinirajo besede, ki niso nove, trenutno kul za uporabo ipd., temveč tudi take "navadne", kot sta miklauž, štrudl in pa kikiriki.

Ne prenesem pa tehle besed:

- uhelj

- rolerji (iz očitnih razlogov)

- penkalo (ker je pravilno nalivc, penkalo pa ima smisel le, če mu dodamo še s in postane spenkalo. O tem bomo morda govorili ob drugi priliki. O penkalih in ne nujno o spenkalih in s tem povezanim spenkanjem.)

- rukola (tudi zaradi okusa)

- ješprenj (tudi zaradi okusa)

Beseda letošnjega poletja je definitivno vaycay. Jasno, gre za skrajšano in tako logično severno-ameriško izpeljanko iz besede vacation (počitnice, dopust...). Ta beseda je kul, ker ti opazno prihrani čas. Kul je tudi zato, ker gre za tip besede, ki bi ga lahko slišali v Opravljivki . Pomembno pri tem je, da pred in za besedo vaycay čim bolj pogosto uporabite še like, kar po slovensko prevedemo lahko v kukr, pri čemer je kukr bistveno bolj kul kot like.

Ključnega pomena je tudi, kako vaycay izgovorite. Spodnjo čeljust spustite čim bolj in jo rahlo porinite naprej, tako kot to, na primer, obvlada eden od genijalnih voditeljev genijalnih serij American/British/ Tazmanian next top model, Jay Manuel. Hkrati, ko spuščate čeljust, jo rinete v ospredje, nagnite glavo malo na levo, obrvi pa dvignite in z njimi tudi pogled. Tako boste fino disproporcionalni (kar je očitno posebej kul od Gaga pojave), hkrati pa boste prihranili veliko časa sebi in ostalim.

Zaradi vsega naštetega smo uradno diskvalificirali vaycay s seznama top poletnih besed. Vodilna je tako rolerji. Ker to nekaterim povzroča težave v izgovarjanju, diskvalificiramo tudi to besedo. Vrnemo se na miklauža, ki tako tudi letos zmaga.

Kdo je tu res pacient?

2010-08-17T10:55:00.005+02:00

Odkar imam težave z nogo, to ne pomeni le, da sem na berglah, elegantno šepam in se upiram jemanju tablet, od katerih sem le zadeta, kot da sem ravno pobegnila z Woodstocka. Težave z mojo seksi okončino pomenijo veliko več. Predvsem dodatno ukvarjanje z ljudmi. To pa je redkokdaj dobro.

Vedno, ampak res vedno, ko sem na berglah, imam skrajno debilne pogovore z znanci in/ali mimoidočimi. To se je, kakopak, zgodilo tudi danes, ko sem šla še na en blazno prijeten pregled. Srečam bivšo sošolko, eno tistih s faksa, katerih imena pozabiš takoj, ko jih spoznaš.

Čakam na taksi, me punca ogovori v stilu "Ooooo, a si to ti? Kok te je fajn vidt. In, si že diplomirala?". Vse okej, prijazno se nasmehnem, odgovorim na vljudnostna vprašanja (čeprav se mi vprašanje o diplomi verjetno ne bi zdelo zelo vljudno, če bi jo še kar skup' spravljala) in močno upam, da ne bo še ona načela teme o berglah.

Bivša sošolka, katere imena ne vemo: "Uf, ka pa te bergle, a je kej narobe?"

Jaz: "Ma ne, samo podpora v težkih dnevih so mi."

Bivša sošolka, katere imena ne vemo: "Ha. A si se poškodovala?"

Jaz, zelo potrpežljivo: "Em, ja."

Bivša sošolka, za katere ime mi je popolnoma vseeno, predvsem me matra to, zakaj stoji tu pred mano, diha moj zrak in mi jemlje čas, ki sem ga nameravala posvetiti pogovoru sama s sabo: "A noga?"

Jaz, ki skušam ne pokazati, kako zelo mi gre ta moment na živce, ker sprašuje neumna vprašanja v stilu a-ta-bela-stena-je-pa-bela-a-ne?, odgovoriti ji želim, da ne, ni problem v nogi in da sem si v bistvu poškodovala trepalnico, ker so nekatere L'Oréalove maskare pretrde, namesto tega pa ji z veliko truda namenim le en "Mhm." in se nasmejem tako butasto, kot se butasto počutim, ko mi kdo da roko v pozdrav, ampak to tako, kot da smo ravno odigrali tekmo rokoborbe.

Ona: "Hja, sam s temi nogami je pa cel hudič."

Jaz, še kar z butastim nasmeškom, namesto da ubesedim misli in rečem, kako ironično je, da je ravno zdaj omenila hudiča, se raje za trenutek spustim na nivo komunikacije tipičnih (ne vseh) novodobnih srednješolcev in dodam: "Sej to."

Ona nato še na kratko nadaljuje, kako mora na đob in da se ji fuŁ ne da in da je bila letos v Zrčah, ker Zrče so pač the place to be in kako je bilo zakon in žur in hudi tipi in sploh vse nadstandardno. Jaz v tem času razmišljam, ali bi morda pomagalo, če grem na kolena in začnem na ves glas moliti za taksi.Punci je bila moja nezainteresiranost verjetno čisti downer in se je potem kar hitro pobrala.

Pa to vse pred prvo kavo!

Razglednice so kot Proustove magdalence

2010-08-05T20:18:00.007+02:00

Danes sem dobila dve razglednici. V letošnjem poletju sem jih dobila že kar nekaj in zdi se mi, da vsi mislijo, da jih zbiram.

Nikoli nisem zbirala razglednic. Tudi suhih rož ne. Nekoč sem začela zbirati prtičke, tiste papirnate z najrazličnejšimi vzorci. Mislim, da je bil to hit poletja na ulici in vdala sem se mu. Kmalu sem ugotovila, da ne razumem ravno, zakaj kolektivno zbiramo te brezvezne prtičke in sem nehala.

Zdaj dobivam razglednice. Marsikoga še opomnim, preden odide na dopust, da naj ne pozabi na "kartico". Pa ne zato, da bi jo potem nalimala na steno in gledala v Pag z različnih perspektiv. Temu je namenjen gugl rth. Tudi zato ne, ker bi na sploh bila collector.

Vem zakaj.

Ravno danes mi je postalo kristalno jasno, ko sem odprla nabiralnik in so iz njegove skrajno nepraktične strukture s prevelikimi vrati ven skočili nadležni oglasni časopisi z najnovejšo modo, ki je to kvečjemu na Marsu, neki računi, za katere se mi vse bolj zdi, da po novem prihajajo kar večkrat mesečno, in pa dve razglednici. Ena celo v kuverti, da se ji slučajno kaj slabega ne pripeti.

Pošti je, kot vse stvari, potrebno postaviti prioritete. Hja, si mislite, najprej računi pa to, na koncu še tiste bedne reklame. Ne pa ne. Najprej se posvetimo oglasnim zloženkam. Zakaj? Ker nam je v ineteresu, da se jih čim prej znebimo. Račune pustimo za konec, ker nas bolj firbec matra, kaj piše na razglednicah.

Ena je bila od mojega očija. Se mi je iz Dalmacije javil. Za drugo, to v kuverti, se je izkazalo, da sploh ni razglednica, ampak neki dokumenti, poleg katerih je bilo priceless mamino sporočilce.

Kaj imata skupnega razglednica in majhen listek v kuverti poleg dokumentov? Da, oboje je pošta. Ampak tudi e-mail je mail oz. pošta. Skupna točka prvima je to, da sta napisana ročno. In to je tudi razlog, zakaj me razglednice tako zelo navdušujejo.

Najboljša je tista pisava, ki ti je že znana. Nič čudnega, saj jo hitro povežeš z dogodki nazaj v času, ko se je zgodilo nekaj takoooo smešnega in nevemkaj. To so kot Swannove magdalen'ce. No, magdalenice so bile od njegove tete, ampak to zdaj ni relevantno. Bistvo je, da te tudi pisava lahko spomne na nekaj lepega, impresivnega, strastnega, navdušujočega.

Ampak zdaj pišemo lepo fino na svoji tipkovnicah. Na takih s šumnikih, tistih čudnih, ki ipsilon in z mešajo, na osvetljenih, pogosto umazanih kot londonski kanalizacijski sistem v srednjem veku (ali pa kar danes). Pišemo hitreje. Seveda ne nujno bolj smiselno, kar dokazujejo nešteti teksti ljudi, ki jim jih stric internet meni nič tebi nič kar pusti objavljati. Meni je super, da imam svojo tipkovnico, tudi več njih, ampak na momente si pa res zaželim prave pisave (četudi se Tahoma in Trebuchet štejeta med prave, resne pisave!), na listu papirja, iztrganega iz sredine zvezka, v zgornjem levem kotu počečkanega z diagonalnimi črtami, krogci, vijugami in ostalimi oblikami, ki v psihologiji veliko povejo.

Razglednica ti da ravno to. Pametno oblikovana nima veliko prostora, kar folku omejuje pisanje prostih spisov na temo poležavanja na plaži, med tem, ko greš ti vsako jutro na trolo in potem tudi nazaj, sonca pa itak vidiš bolj malo, razen, če greš na hitro kavo, ali pa, seveda, če kar delaš na Soncu. :) Pa saj te verjetno niti ne gane blazno, kaj na razglednici piše, bolj pomembna je ta pisava, zaradi katere si osebo, ki piše, prav predstavljaš, kako sedi na rivi ob kratki kavi in galoni vode, poleg sebe ima še dnevni časopis, kemik (edini pravi izraz za kemični svinčnik) si sposodi kar pri šanku te lokalne kafane in ti piše. Pa se najprej zazre v prazno, načeloma proti morju, fuuul tuhta, kaj naj ti napiše, ker razume, koliko ti izvirnost pomeni, nato pa nakranclja tisto tipično o lepih pozdravih z morja, kot da iz slike ni razvidno, da ni ravno na južnem tečaju v družbi krdela živčnih pingvinov. Ampak ni panike, naj piše o pozdravih in tem, kako je morje toplo (no shit, poleti??), važno, da si ga/jo lahko predstavljaš. Pa tista zadnja kaplja kave, ki je, namesto v usta, drzno skočila na razglednico, uf, tista da pa še pravi pečat izdelku.

V tem poletju sem dobila nekih deset kartic. Gre še kdo kam? :)

Rešitev za zgoraj opisano vse manjše komuniciranje z uporabo lastne pisave, so pred parimi meseci iskali tudi pri izdelovalcu kemikov (edini pravi izraz za kemični svinčnik), Pilotu. Našli so jo v združitvi tradicionalnega z digitalnim. Kako? Da ne razlagam na dolgo in široko...poglejte si v videu na njihovi spletni strani.

Da, pričakujem pisma. :)

Narcisoiden Re-post

2010-07-30T15:54:00.003+02:00

Po dolgem času sem prebrala enega svojih postov iz časa študija v Lizboni. Šlo je za esej, ki smo ga morali napisati pri predmetu Portugalščine. Dano izhodišče: "Skupina Erasmus študentov je, god knows how, pristala na samotnem otoku. Opišite, kaj se je nato tam dogajalo." Moj esej je tako blazno kul, da ga kar še enkrat objavljam. Nanj namreč verjetno niste naleteli, ker sem ga pozabila uvrstiti v eno izmed kategorij.

Torej, tukaj je, angleška verzija Velike zgodbe o preživetju.

THE GREAT STORY OF SURVIVAL

The little group of students, lost at the island with only few supplies, went through lots of difficulties during their time there. They were all urban youth so they felt very confused being in a place where there is nothing but nature.

Stressed and scared the first night they drowned their sad destiny in beer.
The next day they were very hangover, but they tried to make a survival plan. They divided in 3 groups. First group was in charge of thinking of a place to sleep, second on getting some food and water and the third on planning the surviving-the-first-day party.
The initial idea of the first group was to make a shelter out of big palm-tree leaves, but while walking around the island’s desert, they found a better solution. A plane that seemed to be a Boeing 747 lost some years ago in a storm. There they also found some cans of food, wine and whiskey and blankets. Still it was terrifying to see skeletons of people that had been killed in that accident.
Then they went to find group 2 that was in charge of water. When they found them, the group had just thought of making alcohol from coconut-milk fermentation. Meanwhile, the third group was picking up flowers for the party decoration. That is how they all spent most of the days.
In the group a guy and a girl liked each other so one day they went on a date to the jungle. There they found Michael Jackson who was hiding because the monkeys stole his nose.

After a while they became bored, so they decided to make a percussion band using the wooden sticks. Michael Jackson helped them with practicing.

In the group there were only three guys so the girls made them slaves. One time the guys tried to resist, but the girls were stronger. And once two girls had a fight over one of the guys and one of them gave a poisonous plant in the other’s food. Still they were all friends. And because they came from different places in time they formed a special language, some kind of a quasi-Esperanto.

All this time their parents were looking for them. They called David Haselhoff to help them because he has experience in sea-rescuing from the Baywatch. After one year they found the children, but they crashed as well and joined the robinson life.

Then Michael Jackson and David Haselhoff decided they should make a duet and the best cd ever. The group started working on a business plan and the parents formed a choir.

After a year they built a raft from the barrels of beer and headed to the civilisation. Singing brought Michael and David together and they realized they were in love. Right now they are all somewhere in the sea, trying to get to New York, record the music and go to the wedding of Michael and David.

Tetkina mudrost #4

2010-07-29T16:47:00.004+02:00

Dear Shorty,

če ti kdo kdaj reče, da si le številka, le ena izmed rib v morju, šivanka v kupu sena...

...imej v mislih, da si ravno ti zelooooooooooooooooooooooooooooooooooooo velika šivanka. ;)

Cmok,

tvoja tetka.

p.s.: Klikni sem za ostale Tetkine mudrosti.

Pred službo.

2010-07-29T12:24:00.006+02:00

Še preden sem prišla na job mi je uspelo:

Priti do pritličja (iz 5. nadstropja) in ugotoviti, da sem pozabila ključe. Spet.
Politi si kavo na belo majico
Zamuditi trolo. Spet.
Biti 15 minut v družbi glasnih 7 letnikov in njihove se bolj glasne tršice. It felt like a lifetime.
Pasti ter tako povzročiti nič kaj zavidljivo oteklino gležnja. Ja, tistega gležnja.
4 krat slišati tale komad. Ne, ker bi si ga sama na repeat dala. Saj je lep, ali ipak…

Na job sem prišla ob 8.30.

Ne samo, da zlatim maturantom ne dajemo priložnosti, jemljemo jim jo.

2010-07-16T22:51:00.013+02:00

Ravno sem poskakovala po Drugisvet.com in naletela na blog dr. Slavice Černoša, profesorice, uradnice, optimistke humanistke. Pisala je o letošnjih rezultatih kvazi nadobudne slovenske mladine na maturi. Sicer lepo, na kratko predstavljeno mnenje in okviri za izboljšave, a imam vseeno nekaj pomislekov.

Potencial sposobnih mladih naj bi se izgubil v bazenu z ostalimi. Se strinjam. Ko pa dr. Černoša pravi, da zanje ni ustreznih delovnih mest, mislim, da preskakuje en zelo pomemben korak. Študij. Tisto obdobje med srednjo šolo in službo, v kateri pridobljeno znanje predelamo v prakso.

Vtis imam, da je trend razvoja izobraževalnih ustanov v tem, da študentje svoje šolanje čim prej končajo. Ker pač bluzenje po Ljubljani ni perspektivno. Ker tudi dajanje prednosti delu v, denimo, KMŠju (ali kateremkoli drugem klubu), kjer se zbirajo ostali skrajno sposobni mladi, ni perspektivno. Vse lepo in prav. Ampak skrajšati študij in ga prilagoditi nekim evropskim ureditvam samo zato, ker so zelo evropske in avtomatično kul? A-a. Poštempljati vsa predavanja z "Prisotnost obvezna!" v upanju, da bodo pa zdaj vsi na faksu in skrajno resno spremljali predavanja? A-a.

Mnenja sem, da bi morali študijski programi v času postajati kvečjemu bolj zahtevni (kar je, seveda, zelo relativen pojem). Vrednost diplome namreč strmo pada, ko pa jo imajo vsi in to hitro, če le redno prisostvujejo na predavanjih. Samo sodelovanje in uporaba možganov nista nujna.

Pa se nekaterim že zdaj programi zdijo prezahtevni. Miško, potem pa ne hodi na faks. ma ne hodi niti na gimnazijo. Ni vsak za vse in vsak je za nekaj. Če te pa res zanima, e, potem se pa moraš potruditi. Kar v nekem triletnem kvazi dodiplomskem programu ne bi smel biti problem.

Na kratko:

Če kdo ne zmore dokončati študija v določenem času (torej, glede na "star" sistem: 4 leta + 1 leto absolventskega statusa + 1 leto podaljšanega abs.statusa, z izvzemom tistih, ki so se vmes odločili, da bi se razvijali na drugem področju in tako zamenjali faks), naj pač ne študira.
Če kdo noče na predavanja, naj pač nanje ne hodi.
Če je prejšnji prepričan tudi, da predavanj za študijski uspeh sploh ne potrebuje, še bolje.

Dr. Černoša se je fino izrazila, ko je napisala: "Predvsem pa bi si želela, da bi se ti ljudje vpisali tudi na visokošolske ustanove za izobraževanje učiteljev in drugih strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanje", dalje pa povedala "Prav zaradi tega se bomo morali dejavno vključiti v njihovo nadaljnje izobraževanje vsi zainteresirani, vključno s fakultetami...".

Definitivno, spodbujati je potrebno tiste z veliko potenciala. Ampak, se vam ne zdi, da s tem, ko študij poenostavimo, ga skrajšamo in s tem naredimo še bolj dostopnega vsem, ne glede na njihove sposobnosti, zmanjšujemo možnosti vrhunske izobrazbe tistim najboljšim, zlatim maturantom?

Tole je bil en tak executive summary, zdaj pa je skrajni čas za začetek vikenda.

Do naslednjič,

Carica

Če si indie band, nimaš keša, 'maš pa album, ki si zasluži promocijo?

2010-07-13T19:20:00.014+02:00

Britanska skupina The London Fields je posnela album. Verjetno jih ne poznate, gre namreč za njihov prvi album. Njihovi indie komadi me niso ravno fascinirali, čeprav so vsekakor poslušljivi, mi pa je zato toliko bolj všeč promocijska akcija, ki so se je lotili v sodelovanju s prijatelji, znanci, sosedi...

Koncept te fine akcije je nastal v možganih dizajnerja Phila Bolda. Ideja gre takole:

Zatežili so prijateljem, kolegom in družini, naj shranijo nekaj, natančneje 250, škatel od kornflejksa in jim jih donirajo.
Škatle so narezali v velikosti cd ovitkov.
Škatle so prebarvali na belo.
V vsako škatlo so vložili eno kopijo svojega novonastalega albuma.
Zapakiranem albumu so privezali trakec z manjšim listkom (tudi odpadni material, doniran za namene akcije).
Na listek so napisali "This is Yours" (kar je ime benda), na drugi strani pa: "If you are reading this then you have probably found this album. After you have had a listen please sign the card and leave it in a place for someone else to find. Kind regards."
Albume so privezali na ograje v London Fields parku.
V obtok so tako poslali 500 kopij albuma.
Za vse nas, ki nismo v Kraljestvu, so omogočili zastonj download albuma tukaj.

Vir: simonswork.com

Samm tag pove, kaj je cilj akcije - doseči čim širši kdog ljudi, ponuditi jim nekaj zastonj in to vse tudi početi zastonj.

Vir: simonswork.com

Fina akcija, mar ne? Uporabiti rajo, da izvede proces promocije (in to brez stroškov, če ne upoštevamo strošek časa za izdelavo ovitkov, ob čemer so se tako ali tako, i suppose, zabavali) je vsekakor vse bolj izvedljivo, odkar ljudje oh tako zelo radi participirajo. Še posebej ugodno je to za indie zasedbo, ki v ozadju nima neke hude založbe, katera bi prevzela organizacijo in dobavila sredstva za izvedbo.

Should I be worried? :D

2010-06-23T06:28:00.005+02:00

Včeraj sem pred spanjem s police vzela razkuzilo, da si rano sčistim. Razkužilo je bilo poleg majhne flaške s sokićem. Seveda sem vzela namesto razkužila sokić, flaško pogledala, a jo vseeno začela odpirati in polivati na roko. Tudi na odejo. Odeja je zdaj rahlo oranžna.

Danes, zdaj, ko sem ravno pojedla zajtrk, sem krožnik položila na mizo. Nato sem vzela telefon in ga položila na krožnik. Nato sem vzela ročno uro in jo položila na krožnik. Poln krožnik sem nato nesla v lijak.

A brilliant mind at its best... :)

Kadar sem sama...

2010-06-12T21:14:00.009+02:00

Zadnje tedne se veliko ukvarjam sama s sabo. Tako veliko, da, ko sem sama s sabo, razmišljam o tem, kako je biti sama s sabo. Trust me, zadeva zelo hitro postane ena velika zmeda. Še dobro, da imam žil'co za te stvari.:)

Fino je biti sam s sabo. Vsekakor bolje, kot pa z nekom samo zato, da nisi sam. Drugače svoj čas, najbolj dragoceno dobrino, mečeš stran. V smeti. Pa še reciklaža ni možna. To je tako kot, če si na hudem koncertu neke zvezde v letih in se večino časa obremenjuješ z bakico, ki sedi poleg tebe in kaaaao neslišno odpira bronhilakšesediše bombone, enega za drugim, namesto, da jo odmisliš in se posvetiš poslušanju koncerta, ker zelo dobro veš, da tega glasbenika nikoli never ever ne boš več videl. Pa še reciklaža ni možna.

Ko si sam, je torej čas vedno bolje izkoriščen, kot pa, če si z nekom, ki ti v prazno razlaga svoje fiktivne ljubavne probleme, over and over again podoživlja nek random žur, sestavlja svoj nakupovalni seznam kar pred tabo, ali pa enostavno povzema, na široko seveda, kaj vse ostali ljudje počnejo v svojih dolgočasnih življenjih.

Hkrati pa je lahko zelo naporno biti sama s sabo. Sama s sabo ne pomeni, da se zapreš v sobo in se zasidraš na sredini Facebooka. Sama s sabo si takrat, ko je v ozadju le muzika. Tako je, takrat lahko samo še tuhtaš. In to je tisto, čemur se (pre)pogosto ljudje izogibamo. Ker je pač lažje prestaviti prebleme/dvome/zmedo etc. nekam naprej v čas. Zalučati jih čim dlje in upati, da se bodo do takrat, ko pridemo do te točke v času, že sami rešili, izpuhteli, ali pa, še bolje, jih bo nekdo rešil namesto nas. E pa neće. Ne gre vedno tako. Mamica ti lahko reši odtrgan gumb (če slučajno ne znaš šivat, kar v mojem primeru vsekakor sto odstotno in garantirano ni res!), oči ti lahko v stanovanju zamenja žarnico (če je slučajno ne znaš sama, kar v mojem primeru vsekakor sto odstotno in garantirano ni res!), bratje in sestre so na svetu samo in izključno zato, da te zafrkavajo in le tebi kažejo svoj čuden (ampak funny) jaz, frendi pa...uf, do frendov in takozvanih frendov še pridemo, za ostalo pa imaš le svoje možgane, uporaba le-teh pa je močno priporočljiva. Ampak, tudi, če jih uporabljaš, je misli pogosto težko organizirati. A veste, tisti občutek, ko ti misli, kot, da so na tripu, neutrudno poskakujejo po glavi in se hkrati še brez sramu razmnožujejo? Da da, to je tisto, saj vem, potem sledi guba na čelu (kar je kasneje kvečjemu znak modrosti in nikakor ne nekaj, kar bi pri kirurgih odstranili), pogled v prazno, pri meni se še ustnice rahlo našobijo...in potem tuhtaš. Pa skušaš eno misel izolirati in se z njo ukvarjati. Ampak neeee, tiste ostale se počutijo blazno zapostavljeno in rinejo v vajin odnos z izbrano mislijo. Potem se misli začnejo kregati med sabo, oh lord, kakšen kaos rata. E, takrat je na tebi, da si nadeneš modro čelado in se greš mirovnika. Z mislimi se pogovoriš, dopoveš jim, da se je potrebno umiriti in postaviti v vrsto oz. kakšno drugo formo (pri meni gre ponavadi za glasbeno obliko). Sistem dalje deluje. Misel na misel, pogača. Ne, čak', ne gre tako. Misel po misel vzameš, se z njo ukvarjaš, brejnstormaš za rešitve, evaluiraš in (hopefully) izbereš tisto pravo. Ne najlažjo, ampak pravo. Enostavno k' pasulj, a ne? No, tisti, ki celo uporabljate ta postopek za odločanje, me verjetno razumete. Občutek pa je fenomenalen.

Uf, potem je fino, ko končaš z resnimi problemi in začneš malo fantazirat o vsem, kar si želiš, o vsem, kar te še čaka, o vsem fenomenalnem tam naprej v času. Tisto zmaga, tisto zagotovo podaljšuje življenje, tisto je hrana. O tem ne bomo govorili, to mora ostati skrito pri vsakemu posebej. ;)

Vsake toliko, ko sem sama s sabo, si pa zaželim družbe, tiste dobre, ki me nasmeje, uči, mi daje komplimente, gradi samozavest, sprošča, navdušeno sodeluje pri izvajanju manjših neumnosti, pomirja, spodbuja, spodbuja razmišljanje, spodbuja kreativnost, razume, razume moje ideje, razume tudi brez besed... Takih je malo. No, dvomim, da lahko vse to zajame ena oseba, čeprav je to odvisno od standardov vsakega posameznika. Pa saj razumete, o kakšnih osebah govorim. O tistih osebah, pri katerih si lahko hvaležen, če imaš vsaj eno. O prijateljih.

V zadnjih treh tednih sem večkrat slišala, da v "taki" situaciji zveš veliiiko o svojih prijateljih (v nadaljevanju frendih). Zelo res. "Taka" situacija je tista, ko imaš, recimo, popolnoma hipotetično, operacijo noge in ne moreš ven, saj moraš ves čas ležat. Tri tedne, recimo, popolnoma hipotetično. Vsi vedo, da si nemobilna, distancirana od širše družbe, delno tudi od dela, ki te sicer zelo veseli. Vsi te blazno pogrešajo, komaj čakajo, da se pozdraviš. Srčkano. Vsi te vse bolj pogrešajo in si želijo tvoje družbe. Ampak kaj, ko noben ne ve čisto, kaj storiti! Le kaj storiti, če imaš frenda, ki leži doma? Pa še naslov veš! Celo blizu ti je! Pa še pogrešaš ga/jo! Ko bi le obstajal način, kako bi se ugotovilo, kaj vse se da storiti. Ko bi le razmišljal in vedel, da je fino zbrati vse opcije, jih ovrednotiti in izbrati najboljšo, da se rešiš tega občutka pogrešanja, ki te razjeda. Mah kakšno razmišljanje, bolje je na kup zbrati ves bullshit in ga niti ovrednotiti niti izbrati najboljšega ne, ampak kar po vrsti servirat v obliki izgovora. In potem presenetiš, morda tudi razočaraš svojega frenda. Pa ne zato, ker ga/jo ne obiščeš, ampak bolj zato, ker si mu/ji drzneš postreči s totalnimi neumnostmi. Poglejmo si hipotetične primere.

Zmagovalec na trgu prodajanja buč je pomanjkanje časa. Vsi trpijo za kroničnim pomanjkanjem časa. A zdravila ni. Tisti, ki mi vztrajno razlaga, kako nima časa, je avtomatsko sumljiv. Ma kaj sumljiv, kriv je. Česa? Laganja, izkoriščanja izgovorov ter predvidevanja, da je njen/njegov frend tako neumen in naiven, da ji/mu celo verjame. Čas si organiziraš glede na svoje prioritete oz. pomembnost posameznih nalog. Če ti danes slučajno ni prioriteta skrb za svetovni mir, pač prestaviš na naslednji prost dan. In naslednji. In tako dalje. Torej, situacija je v našem hipotetičnem primeru takšna: Frend ima ogromno dela in te zato ne obišče. Hkrati veš, da ima skoraj vsak dan čas za žuranje, posedanje po kavah, sedenje vsepovsod, prebolevanje mačka itd. Ampak nimajo časa! Ampak te fuuul pogrešajo! Ampak nimajo časa! Hehe, a je potrebno sploh še kakšno besedo na to temo zapraviti?

Poseben segment omenjenih so tisti, ki se celo dogovorijo, da te obiščejo. Ampak jim zmanjka časa! Ampak potem gredo vseeno ven (seveda takrat, ko so dogovorjeni z vami). Ampak nimajo časa!

Poseben segment tistih, ki se z vami dogovorijo, so tisti, ki se hkrati zmenijo za en drug dogodek. Potem vas celo na ta dogodek povabijo, ker k vam pač ne bodo hodili, ko pa obstaja ta nek drug dogodek. Super, povabijo vas. Čeprav vedo, da ste nemobilni. Človek se vpraša, s katerega nerazvitega planeta so pobegnili.

V takšnih trenutkih se spomniš na tiste, od katerih sploh nisi pričakoval klica, kaj šele obiska. Dobiš pa oboje. V posebnih primerih še zvrhan koš SMSov. To nima cene...

Saj smo vsi kdaj polni izgovorov in to je ok, če za tem stojiš, ne pa skušaš zakriti z dodatnimi izgovori, dokler nisi tako zakopan pod izgovori, da se sam spremeniš v en velik celulitast izgovor. Kot so pametno rekli Riblja čorba (čeprav so v svojem času izjeeeeeeeeemno malo pametnega povedali): Daj bar ostani đubre do kraja.

Persen'n'Pride

2010-06-10T17:59:00.008+02:00

Pogosto, ko poslušam ljudi, se sprašujem, kaj točno želijo povedati. Ne za dolgo, ker mi attention span preprečuje po nepotrebnem se koncentrirati.

Pri oglaševanju je drugače. Recimo, v TV oglaševanju moraš v le nekaj sekundah pokazati svoj point. Lahko drzno, ampak hkrati s pravimi vsebinami, da pointa ne sfališ. Vsekakor ne, če si farmacevtsko podjetje. Ali pa NGO, ki se bori za pravice kakorkoli diskriminiranih. V zadnjih dneh sem (na žalost) uspela videti primera za oba navedena tipa organizacij.

Persen forte je Lekovo blago zdravilo, narejeno na zeliščni osnovi. Bojda pomaga pri nespečnosti, živčnosti itd. Pomirjevalo je. Forte pomirjevalo. Ekipa za oglaševalsko akcijo Persena se je odločila, da se posname TV oglas. Oglas je enostaven; opisuje žensko, ki se ji vsak dan začne naporno, v službi ima veliko dela, ponoči ne more spati in se ji dan spet začne naporno etc. Ampak ni panike, ona lepo fino vzame en Persen in potem je kot nova. Malo zadeta, ampak kot nova.

(Oglas je v slovaškem jeziku. Brez skrbi, dojeli boste bistvo.)

Vir: YouTube

Celo med Google oglasi najdemo oglas za Persen z naslovom "Je pred vami težek test?". Super, zakaj pa ne, jutri me čaka predmaturitetni test iz sociologije, ali morda izpit iz monetarne ekonomije, najbolje, da si kar malo pomirjevala vzamem. Dejansko me ne moti toliko sam video, temveč bistvo oglasa. Ne vem, ali so dejansko TO hoteli povedati ljudstvu, ampak uporabnik dobi vtis, da se vsak najmanjši napor reši s pomirjevalom. Veliko gledalcev televizije mogoče sploh ne opazi oglasa, vsekakor si ga veliko njih ne zapomni, pa vseeno, zdi se mi, da ta oglas nikakor ne daje dobrega sporočila in zato močno upam, da so se le napačno izrazili. V celem oglasu. V vsakem kadru. V vsaki besedi.

Druga promocijska "akcija", ki se mi je zataknila za oko je letošnji plakat za Parado ponosa.

Njihovi kreativci so si zadevo nekako takole zamislili:

- pokazati moramo, da že dolgo čakamo na spremembo

- vključili bomo prave LGBT ljudi, tiste outirane

- pokazali bomo, da je potreben premik

- pokazali bomo, da nočemo več čakati

- pokazali bomo, kaj vse LGBT scena je; kul geji in lezbijke, motoristke, darkerke, njihove punce, trannyji itd.

Kaj je nastalo? Fotografija, narejena na eni ljubljanskih avtobusnih postaj. Naziv postaje so spremenili v naziv parade in dodali lokacijo. Pod sliko je čistoprevečroza napis "Dovolj je čakanja!". Za boljši učinek se čistoprevečroza napis trese, kot da smo ga ravno lansirali na Luno. Pa v bistvu fon in posebni učinki le tega niso tisto, kar me tako zelo moti. Fotka je tisto, kar mi v povezavi s sloganom ne gre skupaj. Jaaaa noooo, razumem zakaj pašeta avtobusna postaja in čakanje skupaj.

Pa vseeno (slika je tukaj):

- na sliki je bistveno preveč ljudi

- je jasno, zakaj so ravno ti ljudje izbrani za fotografiranje?

- če "trole" ni, vas bi lahko peljala motoristka (the bike obviously being completely irrelevant and unnecessary)

- dečko s tiaro in psom bi lahko stal namesto čepel in tako zamenjal pozicijo s, kaj pa vem, pozerjem ob desni strani

- čemu žoga?

- point vsega: na plakatu ljudje stojijo. Nočejo več stati, a še kar stojijo! Menim, da bi bil komunikacijski cilj bolje dosežen, če bi se dejansko gibali (ker nekam želijo, čakanja pa imajo dovolj)

Omenjena oglasa lepo kažeta, kako je, tako kot pri vsaki stvari, fino dobro razmisliti. S tem ne želim reči, da je drznost nevarna in da je bolje ogniti se vsakemu riziku. Hm, kako naj to pojasnim. Think, people, think! Preberite za sabo, vprašajte se "Kaj želi pesnik povedati?", kar je vsekakor eden boljših stavkov, kar sem jih kdaj od koga slišala. ;)

Posplošena verzija OCD a.k.a. MORAM, MORAM, MORAM!

2010-06-08T00:58:00.007+02:00

Wiki pravi, da je obsesivno-kompulzivna motnja:a mental disorder characterized by intrusive thoughts that produce anxiety, by repetitive behaviors aimed at reducing anxiety, or by a combination of such thoughts (obsessions) and behaviors (compulsions).

Kar priznajmo si, vsi smo kdaj pa kdaj, hm, recimo temu "čudni". Med vsemi dejanji, ki so ostalemu svetu "čudna", imamo tudi tiste male stvari, ki jih enostavno MORAMO storiti. Pogosto večkrat. Zaporedoma. Ker, če tega ne storimo, se bo nekaj zgodila. Da da, rahlo obsesivni (v mislih) in kompulzivni (v dejanjih) smo. Nikoli pa mi ni bilo popolnoma jasno, zakaj se včasih tako vedemo. Izkaže se, da nam določene situacije, katerih ne moremo kontrolirati, povzročajo občutek tesnobe (ravno zaradi pomanjkanja kontrole, seveda). Da se ne bi počutili še bolj tesnobno, moramo kompulzijo izvesti večkrat. Izvor problema je lahko biološki, psihološki, značajski, povezan s posttravmatskim stresom, bojda je lahko motnja tudi dedna.

Brez skrbi, nismo vsi Monk. Tistim hipohondričnim, ki slučajno berejo tole objavo, ni potrebno hiteti k psihologu ali nevrologu. Samo zato, ker dvakrat preverite, ali so vrata res zaklenjena, ne potrebujete kirurškega posega na možganih. Bolezen ima manj kot 3 % ljudi in pomeni mnogo več kot le preverjanje kljuke na vratih.

Jaz, na primer, moram vedno vzeti prvo stvar z leve. Prvi kozarec z leve v omari. Prvi šampon z leve na polici v drogeriji (pri šamponih in podobno je to prvi z leve, vendar v drugi vrsti, ker tiste v prvi vrsti vsi odpirajo in nanj naslanjajo svoje nosove, bljak). Vedno prvo z leve. Tako mora biti. Tudi, ko hodim po supermarketu in vidim ljudi, kako jemljejo stvari s polic popolnoma kaotično, brez sistema, me to živcira. Včasih bi jih najraje prosila, če lahko odložijo izdelek in vzamejo tistega prvega z leve. Ampak to bi pomenilo nepotrebno navezovanje stikov z mimoidočimi, česar potreba po "prvo z leve" nekako ne odtehta. Hvalabogu.

Stvari rada ravnam. Celo moram jih. Ne čudite se, ko bomo skupaj v lokalu na kavi, če vam vsem začnem ravnati mobitele, žličke od kave, papirčke itd. To pač tako mora biti in če ni tako, ne bo dobro. Ko opazim, seveda.

Kaj pa vi? Si dvanajstkrat zaporedoma umijete roke tudi, ko so čiste? Se sedemkrat zavrtite okoli svoje osi, zaplešete tango na trepalnicah in spečete potico vsakič, ko se odpravljate spat?

Seth Godin - simple all inclusive plan

2010-06-05T17:54:00.005+02:00

Če delate v marketingu, najverjetneje veste, kdo je Seth Godin. Če ne veste, je skrajni čas, da se naučite. Gre za marketingarja, čigar razmišljanje boste najlažje razumeli z branjem njegovih knjig. Lahko bi se sicer udeležili tudi njegovih govorniških nastopov. Če bo kje v bližini. Kar se verjetno ne bo zgodilo. Ali pač.

Model je super. Še kar všeč mi je, kako piše, dokaj funny je. Predvsem pa mi je všeč, kako zna stvari kratko in na enostaven način povedati. Ena njegovih boljših je tale, enostaven recept za...hm...vse.

Tole je z njegovega bloga:

Simple five step plan for just about everyone and everything

The number of people you need to ask for permission keeps going down:

1. Go, make something happen.

2. Do work you're proud of.

3. Treat people with respect.

4. Make big promises and keep them.

5. Ship it out the door.

When in doubt, see #1.

Tetkina mudrost #3

2010-05-30T18:26:00.002+02:00

Veliko pove o človeku, če ta tlačenko jé. Zapomni si to, Shorty. Kaj to o človeku pove, boš pa z leti sam ugotovil. :)

Navaden večer nekako poseben

2010-05-30T15:49:00.004+02:00

Včeraj je bil nepričakovano en zelo fini večer. Tako fini, da se popoldneva pred tem niti ne spomnim.

Nabrali smo se v moji sobi, da bi gledali Eurosong. Še zdaj ne vem, zakaj in predvsem od kje je prišla ta ideja. A vseeno je bilo super.

Jay Kay se je večer prej domenila s Tino in Danijem, da prideta na obisk. Že dolgo nisem bila tako vesela obiska nekoga, ki ga/jo/ju sploh ne poznam dobro. Parček je naredil iz popolnoma običnega večera en fun time. Švicarji so znani po siru, to vemo. Izkaže se, da imajo tudi nek poseben način priprave le-tega. T'n'D sta naju z Jay Kay takoj navdušila nad sirčkom in obviously smo takoj splanirali cheese event, k čemur paše super vinček, ki sta mi ga prinesla. Kot je temu pri nas pogosto tako, smo iz tega logično nadaljevali na organizacijo še enega minižura, v manj kot minuti pa smo že planirali počitnice v Švici in na Portugalskem. Logično, mar ne?

Na žalost nas je Tina zapustila, ker jo je čakala preplesana noč. Moža je pustila v naših varnih rokah. Nadaljeval se je zanimiv in poučen večer. Poslušala sem o kitari, poškodbah, o Švici, fenomenalni ideji za nadgradnjo pouka. S tem, kako je Slovenija topla dežela, se žal nisem mogla strinjat, saj si vsako zimo rečem, da se bom do naslednje pa že odselila iz te sibirske klime (mi bo že ratal'!). V tem je od ene prisotnih priletelo zanimivo vprašanje: A vi v Švici 'mate bunde? Dani ji je seveda odgovoril, da ne, čemur je sledilo še večje presenečenje. Epic. Kmalu za tem je sledilo vprašanje: A v Švici 'mate pivo? S tem je postajalo vse bolj jasno, da bo treba kmalu zaključiti večer. :)

Veste, to je bil en tistih večerov, ko si hvaležen staršem tistih v tvoji družbi, ker so jih rodili sposobne in inteligentne. No, ne nujno vse, dovolj sta že en ali dva, ki izstopata. To so potem pogovori, kjer se nit ne vrti konstantno okoli žurov, dogajanja pod mizo in v zaodrju družbe...Tudi šale niso na na nivoju "hahaha, spotaknila si se in zdaj te boli in to je fuuuul smešno, hahaha, pa še neki sm se spomnla, kar se je zgodil dve let nazaj, sam ti bom vseen, že 16. povedala to blazno smešno zgodbo, ki sicer niti najmanj ni smešna, še posebej, ker bi jo probala na vse načine zakriti, če bi se meni zgodila", temveč imajo point. Drug folk.

Details aside, ful ful ful ful lep večer. Pa čeprav se vam mogoče ne zdi nič posebnega. Žal ste ga zamudili.

Nauk na dan prežene zdravnika stran

2010-05-29T16:33:00.006+02:00

Že celo dopoldne tuhtam, kako je možno, da se mi v zadnjih dneh ni zgodilo nič out of the ordinary, nič takega, kar bi delila z vami, zvesti bralci. Nato se mi je posvetilo. To so tisti momenti, ko imam nekaj pred sabo, pa tega nikakor ne vidim.

V bolnici sem bila.

Well, glede na to, kolikokrat sem že bila hospitalizirana, to niti ni tako out of the ordinary, ampak vseeno ni na listi top stvari, ki se mi dogajajo.

Brez skrbi, nič groznega ni bilo, ne rastejo mi palme iz glave (saj ne, da bi to bilo grozno), ne drogiram se (čeprav sem zdaj rahlo zadeta od raznih Naklofenov) itd. Po dolgem čakanju se je končno začela akcija glede mojega defected gležnja. Yay! Bivala sem v Ortopedski kliniki Valdoltra. Good stuff, good stuff.

Ker je iz vsake izkušnje smotrno povleči vsaj en nauk, vam bom, namesto opisovanja teh dni, navedla, kaj sem se pred, v in po bivanju v bolnici naučila:

Preden greste na operacijo, vam rečejo, da morate s seboj prinesti izvide krvi. Logično vprašanje: Kakšna je to bolnica, kjer ne jemljejo krvi, ampak moraš izvide prinesti sabo? Odgovor: Takšna, kjer ti, kljub temu, da prineseš sveže izvide, kri še enkrat vzamejo. Le zakaj bi človeku prihranili čas in letanje po zdravstvenih domovih. Funny, very funny. NAUK: Delajte po liniji najmanjšega odpora. Saj ne, nisem zagovornik tega. Čeprav, v tem primeru bi se mi kar izplačalo.
V Kopru so apartmaji in hoteli v tem času dragi. Z brskanjem po spletu boste najverjetneje naleteli na Prenočišča Prisoje. Ker bodo tam sobe bistveno ugodnejše, si boste eno kar rezervirali. Šele kasneeeeje boste ugotovili, da gre za Luški Dom (Dom Luke Koper), namenjen delavcem. Jaz sem najprej mislila, da gre za samski dom. Kao prenovljene sobe že nekaj časa niso videle barve, sodeč po flekih od marsikaterih glav, ki so se naslanjale na zid nad posteljo. Njami. NAUK: Prenočišča dobro preverite prej, da ne boste razočarani.
Ko ti prebivalec Kopra reče, da je najbližja trgovina oddaljena pet minut hoje, se mu nasmejte in v tem že iščite ključe avtomobila ali številko taksija. Ti ljudje so mi namreč cel večer govorili, kako je Tuš le kako minuto stran. Hodila sem pol ure. V eno smer. NAUK: Koper je večji, kot se zdi. A še vedno selo.
Operacijo naj bi imela ob 7h zjutraj. Na vrsto sem prišla ob 12h. Kirurg me je namreč hranil za na konec, da se mu ne bo mudilo vzeti še drugih pacientov tisti dan in se bo tako lahko popolnoma posvetil moji tački. NAUK: Brez sekirancije. Zelo možno je namreč, da čakate za svoje dobro. Ne glede na to, kako blazno pomemben je vaš čas.
V nasprotju z vsemi mojimi značilnostmi, sem pozabila predvajalnik glasbe. No, to, da sem pozabljiva, niti najmanj ni v nasprotju z mojo osebnostjo. Sicer sva s cimro imele v sobi TV in cimra je bila presenetljivo kul (hvala bolnišničnemu osebju, ker me niso dali v sobo z babicami in dedki), ampak vseeno bi bilo fino imeti v ušesu bossa novo, drum'n'bass, jodlanje... Hm, ne, v bistvu je tišina kar pasala. Če pa hočem glasbo, jo imam tudi v glavi. Ojoj, je moja glava lajna? Ok zdaj sem zmedena. NAUK: I've been alienating people since I was three (House MD). No worries, I do it equally to everyone.
Če bi lahko izbirala, ne bi mogla najti boljše bolnice pri nas. Tile v Valdoltri so res kul. Pa prijazni, ustrežljivi, profesionalni...oh let's just cut the crap, iz sobe sem imela pogled na morje. Zmaga, čista zmaga. NAUK: Pa dobr' no, tega boste pa že sami dojeli.

Vsi v občini Žalec so mi kul?

2010-05-28T11:56:00.006+02:00

Vedno pravim, da mi gre folk na živce in da "je 99% vsega folka ovc (op.a. pardon ovce, ne jemljite tega osebno)" in da "so brezvezni". Mislim, da si bom morala nehat to tako pogosto ponavljat, saj ugotavljam, da to nima blazno dobrega učinka name.

Tisti, ki me bolje poznate, veste, da se veliko ukvarjam s številkicami. Številkice so clean, jasne, z njimi se da veliko povedati, če le znaš razbrati bistvo.

Torej, če zdaj vzamemo zgornja dva odstavka, si poglejmo, koliko je to ljudi, ki mi gre na živce oz. še bolje, koliko je takih, za katere ne mislim, da so ovce.

Št. svetovne populacije: 6.824. 930.500 (približno)

Št.ljudi, ki mi potemtakem ne gre na živce: 68.249.305

Halo???

Ok, dihaj, dihaj. Poglejmo si raje številke znotraj naše Kokoške.

Št.prebivalcev Slovenije: 2.058.230 (približno)

Št.prebivalcev Slovenije, ki mi potemtakem ne gredo na živce: 20.583

Halo???

To je približno tako, kot da bi mi bili vsi v občini Žalec všeč. I don't think so.

Point being: Mislim, da bom morala svoj ustaljeni line posodobiti. Ali pa se sploh ne omejevati na odstotke. :)

Vaša grumpy Carica

p.s.: The people of Žalec, ne zganjajte panike, vzeti ste bili le za primer.

Zgodba tedna: Wrong assumptions

2010-05-21T21:19:00.011+02:00

Vsak dan ugotavljam, da ljudje preveč govorijo. No, moram biti bolj natančna. To, da nekdo veliko govori, sploh ni narobe, problem je, ko oseba govori v nedogled, a dejansko poda le malo vsebine. Ekstra annoying to postane, ko ta nekdo (ne govorim o določeni osebi, ampak o večini ljudi) želi s svojim prekomernim govoričenjem dajati tisti kuuuuuul vtis, zveneti blazno pametno in strokovno v "svojem" področju.

Le redko pa se zgodi, da se zna nekdo artikulirati tako, da imajo njegovi stavki point in še več, da zna iz tega narediti kratko zgodbo z ustreznima uvodom in zaključkom. Če je pa še nauk zraven je pa to čista zmaga.

Od direktorja sem na mail dobila kratko zgodbo, ki jo je slišal na enem od predavanj letošnje Slovenske marketinške konference. Govorec je bil Rene Carayol, strokovnjak na področju retorike in motivacije. Kar je v konkretni zgodbi pomembno je to, da je gospod Carayol temnopolt.

Zgodbo podajam v enaki obliki, kot sem jo dobila na mail.

V Barceloni se pripravljam na predavanje 100 top managerjem različnih podjetij. Pred predavanjem grem pred hotel okusit atmosfero, ker na njej najlaže gradim predavanje. Pred vhod pripelje Rolls Roys, šofer odpre vrata in iz njega stopi prekrasna ženska, polna hudega nakita, zavita v res drag krznen šal. Pogleda naokoli in me vpraša, če vem, kje je tu predavanje. V kleti, samo po stopnicah navzdol, ji odvrnem. Ženska si odvije šal,mi ga vrže v roke in se spusti v predavalnico. Stojim in se smejem z njenim šalom v rokah, smejem situaciji, ko zaslišim iz dvorane, da me že napovedujejo. Odvihram na oder, s šalom v rokah, res je lep in vsi ga seveda vidijo. Vzdignem ga nad glavo in rečem: ne boste verjeli, kaj se mi je zgodilo. Tale šal pripada nekomu od vas v tej dvorani. Ga pride iskat? V dvorani tišina, nič se ne premakne. Pomaham s šalom. Končno se vzdigne lepotica, gre čez celo dvorano, na oder, vržem ji šal. Zahvali se mi, dvorana gleda v tišini. Izstrelim opening predavanja: wrong assumptions are great opportunities for learning.

Odlična zgodba z izjemno uporabnim naukom. Izjemno lepo povzet dogodek. Še so ljudje, ki se znajo izražati. Tudi taki, ki znajo povzeti point.

Ker bo jutri bojda dež (bljak), naj vam vsaj dam en kjut dubstepić, ki fino paše na deževne dneve.

Lep vikend vam želi vaša favourite,

Carica

Mariza @ Križanke a.k.a. A Fadista puts everyone to nirvana

2010-05-20T20:10:00.018+02:00

Če bi iskala bolj primerno temo za ponovno oživitev tega bloga, je ne bi mogla najti. Tako pa se mi je ponudila sama. Z vso karizmo, prezenco, glasom in stasom, izjemno energijo in povezanostjo s publiko...v Marizi.

Marizo sem prvič v živo poslušala, mislim, da tri leta nazaj, ravno tako v Križankah. Takrat še nisem bila blogersko aktivna in zato ni zapisov, v katerih ponavljam, kako je bilo na koncertu "omg fenomenalo hudoooo naaaajboljš ever omg omg omg". S fadom sem se v tem času šele začela intenzivno družiti. Amalia mi je bila uau, podmladki, utelešeni v raznih bejbah, kot so Dulce Pontes, Ana Moura, Misisa itd. pa malo manj uau. Potem je bila tu Mariza, edina, ki me je, poleg kraljice fada, uspela fascinirati. Spomnim se, da sem na koncertu ves čas nepremično sedela z odprtimi usti. Nočem sploh vedet, koliko mušic sem pojedla. Yummy.

Stik s portugalsko glasbo je bil s časom vse intenzivnejši, saj sem takrat tam tudi živela in tako zelo pogosto poslušala lokalne fadiste v malih tavernah. Z razumevanjem besedil se mi je vse bolj zdelo, da celoten point nekako...štekam. Pa so nam vsem tujcem Portugalci ponosno razlagali, da mi pa tega enostavno ne moremo razumet, ker je to pač "their thing" in potemtakem svetlobna leta stran od "our things". Če bi govorili o svojem navdušenju nad zamujanjem in dobesednim prevajanjem iz absolutno vseh jezikov, bi še razumela, da se hočejo s temi posebnostmi distancirati od ostalih nacij, ampak neeee, fado, torej zvrst glasbe, to je pa ja samo njihovo. Pa sem se nehala ukvarjat s tem.

Potem je prišlo še eno poletje. Živčno sem čakala na album Terra, se v nekih dvanajstih minutah naučila vsa besedila, se zraven melanholično drla s pesmijo o beli vrtnici, sledile pa so še počitnice v Lizboni in festival Delta Tejo, kjer me je Mariza, kakopak, znova navdušila. Hvalabogu sem tokrat to uspela iz nerazumljivih vzdihov in medmetov dejansko spraviti v vsaj približno smiselne povedi. Dve in pol povedi, to be exact. Pač sem jedrnata! :)

Source: kued.org

Long story short (hahahaha), prišel je včerajšnji dan. Hm, čak', to malo čudno zveni. Prišel je dan sreda. Ne, še slabše. Pisal se je 19.maj 2010. Mnogo bolje.

Torej...

Koncert je bil še kar. Haha, just kidding!

Verjetno že veste, da je bilo noro dobro. Veseli me, da sem jo imela priložnost že prej v živo poslušati, celo na isti lokaciji, saj tako lahko vidim, koliko bolj zrela, samozavestna in prisotna na odru je postala. Uspelo ji je celo vzpostaviti bolj intimen odnos z rigidno publiko slovensko. Pet točk za dosežek. Pričakovano umirjen koncert se je razvil v žur. Mariza je odličen primer, kjer lahko vidimo, kako ni potrebno imeti poleg sebe na odru 634 plesalcev, ki oponašajo bodisi Janet bodisi Michaela. Kako ni potrebno biti nag, ali le s flashy gaga očali pokritimi očmi, da te opazijo. Kako je "dovolj" talent in veliko, ogromno dela. Portugalska diva je pokazala izjemen nastop, v katerim je zapozneli slovenski publiki predstavila svoj album Terra, ki se nekaterim zdi komercialen, ampak oni tega itak ne znajo pojasniti, saj tudi sami sebe ne razumejo, zato njihovih mnenj preprosto ne upoštevamo.

Mariza je tokrat pripeljala gosta. Tito Paris, legenda Kapverdskih otokov, je na albumu Terra sodeloval v pesmi Beijo de Saudade. Da ne bi prišel v daljno in mrzlo Liubiano zapeti le en komad, mu je Mariza prepustila oder. Čeprav je Tito res super, me nikoli ni posebej navduševal in tudi tokrat ne.

Koncert je trajal presenetljivo dolgo, tako dolgo, da sem se morala kljub ekstazi naslanjati eni teti na stol, ki si ga je tako sebično prilastila in za povrh še enega čuvala za svojo freeeendico, ki se je prikazala z zamudo nekih 10 minut. Da, Portugalka. Do začetka koncerta so mi šli vsi na živce fuŁ. Ne morem folka, še posebej ne, če poleg mene stojijo in me s tem silijo v poslušanje njhovih idiotizmov, kvazi fascinantnih stvari, ki so se jim zgodile ta dan, med temi turbo zgodbami pa je vedno vsaj nekdo, ki po svojih 54 letih življenja na območju Slovenije še kar ne more verjeti, da je že skoraj poletje, pa temperature niso višje od 30°C. Grrr.

Bližal se je konec, Mariza je že šla med ljudi, pela na oldskul način (brez mikrofona), vinjena portugalska mladina na drugi strani sten Križank se je vse manj uglašeno drla "a fadiiiista", folk se je naučil nekaj besed tega čudovitega jezika... in potem je presenetila. Odločila se je zapeti še nekaj (ne, to ni presenetljivo dejstvo). Izbrala si je pesem ene svojih priljubljenih skupin in jo izvedla na svoj poseben način. Angelo (ne, dragi redni gledalci mehiških soupoper, to se ne prebere Anhelo, temveč kot "Anžlu"), mladi mojster portugalske kitare, Diogo (ne, ni Diego, ampak res Diogo), kitarist in avtor ene izmed melodij na zadnjem albumu ter José Marin (ne, ni "Hoze", temveč se bere kot "žuze") so začeli igrati možganom neverjetno znano melodijo. Znano, a hkrati tako, ki je nikoli ne bi umestila na tak večer. Da, Mariza je odpela Nirvanino Come as you are. Kot da nismo bili že dovolj v nirvani je atmosfero dvignila še bolj nad vsa pričakovanja in predstavljivost možnega. Ne, ne pretiravam, she actually rocked. Tudi to očitno ni bilo dovolj, saj nam je postregla s čudovito fado feat. jazz verzijo pesmi Cry me a river. No ja, pri mnogih ji je to tudi uspelo doseči.

Show je bil tako popoln uspeh. To, da sem ga danes plačevala z neprespanostjo (ker bore malo pišem pač ne veste, da odkar delam, hodim spat ob sramotno zgodnjih urah) in podočnjaki, katere je gravitacija očitno povlekla vse dol do Cape Towna.

Kar dober intro za obuditev bloga, a? :)

Večje jutranje ugotovitve.

2010-04-10T12:26:00.003+02:00

Neverjetno, kako zelo me obremenjujejo vejice. Nekaj je na tem.

Ljudje blazno cmokajo, ko jedo banane. To je zelo annoying.

Sicer sem pa dobre volje.

Trenutek za fasciniranost nad slovnico :)

2010-03-12T13:09:00.003+01:00

Pravkar sem v slovenski slovnici odkrila dve pravili, ob katerih sem obstala "paf":

1. Ko pišemo odstotke je za številom presledek in šele nato znak za odstotek. Na primer: 30% ni pravilno, pač pa je treba pisati 30 %. To sem sicer ugotovila že, ko mi je kolegica lektorirala diplomsko nalogo, ampak sem očitno pozabila, saj sem bila zdaj znova totalno presenečena.:)

2. Poleg besede pogostost, imamo v našem jeziku tudi besedo pogostnost. Definitivno ena beseda preveč v slovarju.

Danes.:)

2010-03-10T13:17:00.004+01:00

Danes je dan, ki bi po vsej logiki moral veljati za zelo bljak/annoying/kr neki etc., a vseeno se mi zdi, da je kar ok. Jutro se je začelo čisto prezgodaj, razlog za to je bil popolnoma neugoden, zmanjkalo je kave (!!!), o stanju izven toplega doma pa niti začela ne bom.

Vseeno sem se spravila iz cocoona in mazohistično odrinila v slovensko verzijo Sibirije. Menim, da je to mazohizem, saj vedno lahko rečeš ne in se za blagor spanca odrečeš drugim stvarem, torej, ko ne rečeš ne in pač greš, si mali mazo. Včasih se spravim ven, ker sem prepričana, da mi bo telo hvaležno. Pogosto mi ni.

Ampak takrat si rečem, Carica, pejt vn mau, pol boš pa relaksirala pa v nirvani gledala v malo umazano steno. To je "kukr" motivator. Deluje.

Z namenom, da mi čas v belem mestu vsaj približno zanimivo mine, sem se zasidrala v mCD Shopu v centru. Zadnje čase je super iti tam mimo, saj ne hrešči iz zvočnikov neka cheap house glasba, ampak vse več posegajo po Putumayo kompilacijah, Teresi Cristini, Marizi ipd. Pa še za trenutek se lahko preseliš nekam v Brazilijo, kjer te še pesek v nosu ne bi motil. Čeprav, hm, mogoče pa pesek v nosu ni ravno prijetna stvar. Še posebej za tistega, ki gleda, kako gre ob vsakem izdihu nekomu pesek iz nosa. Mogoče je pa zabavno in je sam treba videti ta čar. Mogoče pa še ni v trendu. Ko bo v trendu, bo zabavno in kul, pa četudi boleče, neprijetno, destruktivno za nos, ali karkoli podobnega.

Ugotovila sem tudi, da je nekaj na vsej tej hrani. Da jo v bistvu rabimo in da telo ni perpetuum mobile. Kar je ok, ker drugače ne bi spali in ne bi spali in ne bi sanjali in ne bi imeli materiala za pogovore ob jutranji kavi, ko je nujno potrebno povedati šokantne sanje. Vedno, ampak res vedno, je pa v družbi nekdo, ki vsaj za en del sanj ve razlago. Rojstvo je začetek novega, hladno vreme namiguje na željo po toplem zavetju, pseudo poznavalcev Freuda in razlage spolnosti v sanjah pa sploh ne mislim komentirati. Ta cela simbolika sanj se mi namreč zdi rahlo neverjetna, še posebej, ko o tem govori neka random oseba, ki je razlago slišala od svoje tete, ki ji je biblija Lady. Od hrane sem tako kupila vse tisto, kar v stanovanju že imam, tisto, kar pa bi rabila, da iz sestavin pripravim dejanski obrok, pa sem, v svojem stilu, pozabila. Pa spet me je živcirala tista ženska v hitri blagajni, ki mi vztrajno govori koliko centov kaj stane, se pritožuje nad tem, kar sem dala v vrečko in venomer sprašuje o Mercator pikah. Na glas. Preveč na glas.

Zdaj sem nazaj v toplem domu. Doba mazohizma je zaključena in hedonizem se lahko začne. Zadnje čase (pre)malo berem. No, berem že veliko, le knjig ne. Nekako mi je lažje brskati po spletu in klikati na članke. To seveda delam selektivno, ker bi me drugače večina vsebin deprimirala. Slovenski online mediji mi pa tako ali tako le povzročajo gubo na čelu, ki se mi vse manj zdi estetska. Če, na primer, kliknem na 24ur.com, dobim napad bruhanja, ko vidim, kaj se njim zdijo headline novice, še posebej v trenutkih, ko se je v svetu zgodilo nekaj dejansko pomembnega. To, da je Urša Čepin (kdorkoli že to je) na "najnižjem nivoju" me resnično ne zanima. Pa obstoj Atomik harmonik se mi prav tako ne zdi najbolj relevantna novica tega dneva.

V enem od ljubljanskih antikvariatov sem si kupila Lermontovo klasiko Junak našega časa. Mami mi že leta govori, kako dobra knjiga je, vendar pri meni nikoli ni prišla na vrsto. Zdaj jo bom prebrala. Se mi zdi. Če se mi ne ustavi že pri izbiri primerne glasbe za ozadje in potem brskanju po novih komadih, kar pomeni, da bom čez uro ali dve že skakala s slušalkami po kauču, loungeu, wcju, hodniku itd. Wanna join me in this good day? :)

Oprah, you be my sista! :D

2010-03-09T16:49:00.004+01:00

Dva tedna nazaj sem v enem od postov, kjer sem ugotavljala resničnost teorije Six degrees of separation, zgrožena prišla do spoznanja, da se ne morem nikakor povezati z Oprah. Ha, ugotovili smo, da temu ni tako! Moj dragi prijatelj Jack mi je pokazal, da me od gospe Oprah ne loči šest, ampak celo dva človeka! On ima namreč kolega, ki je bil v USA in tam spoznal in se celo slikal z legendo ameriških talk showov. Obstajajo tudi foto dokazi (ki vam jih ne pokažem, ker je moja beseda sveta in mi morate verjeti). Oprah, you be my sista! :D

I'll still be a DJ at the age of 69! :)

2010-03-08T23:26:00.008+01:00

I often get asked, if my extreme passion for music will ever stop. Older people get more specific so they ask when exactly am I planning on stoping with this weird thing called DJing and make my life more...normal. Well, I have absolutely no intentions on stopping. Ever. Even when I'm 69, I'll be putting on my grimey, soulful, liquid or whatever good drum'n'bass. And then I'll do it some more. And then I'll be retired and I'll have all the time in the world to bake cookies, do some gardening and chat with my peers. But I won't. Instead, I'll still wake up and have my music be the first thing to think of.

I now started thinking about it as I was reading an article about Ruth Flowers. Sounds like some old lady from a Midsomer murders movie, a? She's nothing like that. She's a 69 year old DJ. This wicked lady started her fast developing career after attending her grandson's b-day party. She found electronic music intriguing, her friend hooked her up with a French producer who taught her everything about mixing and now she's one of the most popular DJs in France. After a successful performance at the Cannes Festival, most of the clubs are booking her and the dancefloor is always full.

It's hard to imagine her spinning records, right? Well, it took her four years to learn and develop her style. Her favourite tunes are electronic remixes of oldies goldies, such as Abba and Queen. Evenmore, DJ Ruth Flowers is working on her first single and I have a feeling it might be worth listening.

Source: mamyrock.com

And then I'll call my Female's'cream babes (who will be even older than me, hahaha) to come and make a party. And there will we be, three grannies, playing trance, minimal, progressive and drum'n'bass. We will just be more mature and experienced. Just like wine...only better every year.:)))

weeeeeekend! :D

2010-02-26T20:02:00.005+01:00

Konec dokaj težkega tedna in čas je za Official Start of the Weeeeeeekend! Dež ignoriramo, naslednji ponedeljek še ni v planu, rokovnike v ogenj, zvočnike iz zaklonišč...paaaaaaarteeeeyyy! :)

Ti ne poznaš Chuck Norrisa, on pozna tebe!

2010-02-20T11:42:00.004+01:00

Ko sem se zadnjič vozila z avtobusom domov, sem bila brez mp3 playerja, tako, da mi je v vsem dolgčasu ostalo le malo možnosti. Prva opcija: lahko bi poslušala žensko, ki je na ves glas razlagala kolegici, kako ima film Happy go Lucky v ozadju blaaaazno deep filozofijo. Slednjo je seveda začela tudi izčrpno pojasnjevati. Druga opcija: če bi mi že uspelo izklopit iz glave madam deep, sem za sabo filozofinji našla močno konkurenco. Bila je v obliki pubertetnice, še huje, brucke. Vsa ponosna nase, ker ona pa v Ljubljani študira, je freeeeendici razlagala, kako grejo jutr pa nujno v KMŠ in kaj se ji je zadnjič zgodilo, ko jo je en model polil, ampak je bil kjut, tako da ni panike, pol je pa že skor zabluzila z enim, ampak kaj ko je morala it ker je pa nekdo drug bruhal blaaaaaaablablabla in tako dalje na ves glas. Zaskrbljena za lastno mentalno zdravje in tudi varnost ostalih na busu, sem skušala izklopit sluh.

Pa mi je ratalo.

Nekako sem začela razmišljat o znanih six degrees of separation. Zadevo sem si za namene zabave poenostavila in v glavi se mi je začela skrajno funny igra. Ugotavljala sem, s katero znano osebo se lahko povežem v največ šestih korakih, s tem, da vem konkretno kdo so vmesni členi. Logično, začela sem z Obamo. Že v naprej povem, da se s slovenskimi "politiki" in "umetniki" sploh nisem ukvarjala. Torej, Obama. Brez težav sem se spomnila osebe, ki jo poznam, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga tretjega,..., ki pozna Obamo. Torej, če bom naslednjič, ko bom v ZDA, imela kako težavo, bom šla kar hitro do odgovornega za vse in se bova lepo zmenila.

Naslednji je bil seveda Chuck Norris, nakar sem se spomnila, seveda... Ti ne poznaš Chuck Norrisa, on pozna tebe. Good enough.

In tako dalje še nekaj meni bolj ali manj zanimivih osebnosti. Nato pa sem prišla do velike enigme. Oprah. Kdo vse me povezuje z Oprah? Vprašanje me muči že en teden. A kdo, ki ga poznam, pozna koga, ki pozna koga,...,ki pozna Oprah? Ker to bi blo fenomenalno. Mislim, da je nujno potrebno poznati Oprah. Imam namreč veliko vprašanj zanjo. Predvsem o njeni fascinaciji s psmi. Drugače pa čutim, da sva na duhovni ravni beyond povezani. Al' je Oprah!

Evo, pa še en fini jutranji komadić:

Al' pa če ne bi spala!

2010-01-18T11:16:00.001+01:00

Nedelja zvečer.

Dokončujem delo. Ob misli na spanje se mi nasmešek kar zasidra na obrazu. Niti kančka moči ne rabim, da telo postavim v horizontalo, tonski podočnjaki in gravitacija kar sami opravijo ta del zame. Super, ura je 4.07, če spim do 9.00, bom ravno dovolj naspana, da vstanem in dokončam, kar imam v ponedeljek na agendi. Zaprem oči in… nič. What do you mean, spat moram! Ne. Nič. Zero. Nada. Odprem oči in nagubam čelo. Hm. Ok. Here we go again. Sleep! A-a. Obrnem se na drugo stran, tretjo, sedemnajsto, na glavo se postavim, zaplešem sirtaki… še vedno ne morem zaspati. Zvok trole, ki pogumno fura neki 60km/h po centru mesta samo zato, ker ni gužve in lahko, me ta moment tako močno iritira, saj pomeni, da je ura že več kot 4.07. Veliiiko več. Preskočimo zdaj nekaj časa, sirtaki in neke deep joga pozicije namreč izgubijo svoj čar po mnogih ponovitvah. Ura je novdelavniksejezačel.00. Zdaj poleg trole in avtov slišim še ever annoying zvoke ljudi. Vsi kar dihajo, kašljajo, razbijajo po tleh kot traktorji in se sploh obnašajo, kot da je namen jutra zbuditi tiste privilegirane, ki jim ni treba vstajati ob tako nečloveških urah. Čudežno zaspim, čeprav se mi pod oknom, glede na razbijanje, sprehaja kit v visokih petah.

In zdaj spim. Pravljičarji vedno tako čudovito opisujejo t.i. svet sanj, kot da je nek nadstandardni počitniški kompleks za malo manj mlade.

In zdaj sanjam. Najprej me zbudijo sanje o steklem psu, ki sem se mu skrajno zamerila s svojim obstojem.

In zdaj nazaj zaspim. Nekdo nam vlomi v stanovanje, razbije kar se razbiti da, počasi pride do spalnic, z nekim čisto prevelikim kosom kovine. Prestrašeno se zbudim.

In zdaj zopet nazaj zaspim. Že rahlo skeptična nad kakovostjo spanja to noč, zaprem najprej eno oko in nato šele drugo. Big mistake. Zaspim. Pride fantek, z velikimi rjavimi očmi, kot bi jih Pixar narisal kakšnemu malemu hrčku. Dečko ponori, razvije tist nek sick face, ki ga ponavadi vidimo na igralcih v filmih, kot je, fuuuuuuuuuuuuuj bljak whatever bljak, Žaga. Mali od nekje privleče mitraljez in več nožev. Oba naju prestavi v sobo, kjer spi nekdo, ki mi pomeni…well, a lot. Prizor, ki ga vidim v sanjah je vse prej kot pomirjujoč. Še posebej zaradi tistih nožev.

Zbudim se. Ura je 9.02. Al' pa če ne bi spala.

Nataša, utihn'!!!

2009-12-18T16:31:00.004+01:00

V našem bloku, dve nadstropji nižje, že celo moje življenje živi ena histerična punca. Ne, to nisem jaz.:) Ime ji je Nataša in živi s svojo skrajno prijazno bakico. Nataša ima že od malega očitno blazne anger management probleme, saj vse, ampak res vse, rešuje z dretjem in razbijanjem. V življenju ne počne nič kaj fascinantnega. Še več, nič ne počne. Zato ima obiiilico časa za dretje na bakico, ki jo preživlja, metanje raznih stvari vanjo, pošiljanje bakice v razne temačne kraje, omenjanje boga v, za mnoge, popolnoma neprimernih situacijah itd. Žal mi je bakice in si včasih močno želim, da se Nataši za nedoločen čas vnamejo glasilke...

...še posebej, ker mene moti. Čisto vedno ima svoje izpade, ko jaz zaspim. Ko ravno zaplavam v kakšne kjut sanje, po možnosti nekje v Ozovi deželi, zaslišim v ozadju nekaj a la p*čka ti materina, j*bo te bog krava neumna, razbila te bom...blablabla.

Nesprejemljivo. In potem, še vedno z zaprtimi očmi, ugotavljam ali bi izpod postelje privlekla bazuko in jo vanjo usmerila (ta plan odpade, ker potemtakem odpihnem tudi skrajno prijazno bakico) ali pa poklicala policijo in jim dopovedala, da je njen glas kot konstantno pokanje petard.

Na koncu se pomirjena odločim, da bom na njej aplicirala priročnik za upravljanje srednjeveških mučilnih naprav.

Hehe, izkaže se, da tudi tinejđerski pussy bendi včasih naredijo komad, ki se ga lahko uporabi v kakšni situaciji. Nataša. tale je nate!

Post o ničemer.

2009-12-17T22:46:00.004+01:00

Sem rekla, da bom spet malo blog pisala. Zakaj malo? Ker je malo več kot nič.

Iiiiin spet gledam v tale srčkan, malenkost zapacan ekran, popolnoma brez idej. Bi člov'k rekel, da se mi popolnoma nič ne dogaja v lajfu. O pa se mi. Odkar sem v velikem slogu diplomirala, sem navdušujoče brezposelna. Kruh vsakdanji si služim z rolanjem, tu pa tam skušam zaračunat svoje izjemne misli, ampak ovce sveta še ne vedo, da rabijo moje besede, nasvete, bržkone.

Večino časa si postavljam vprašanje, zakaj nekdo, ki ima vsaj malo smisla za prepoznavanje talenta, ne bi vzel...well...mene. Po nekaj urah tuhtanja ugotovim, da je zaman razbijat si glavo s tem. Predvsem zato, ker je lepa. No pa tudi zato, ker jo bom morda še kdaj rabila.

Nekaj časa mi ostane za kavo. Še vedno iščem tisto najboljšo kavo v Ljubljani. Ni videt, da bi se kdo od gostincev resno potegoval za naziv najboljšega kofeinizatorja (to JE beseda). Bollocks.

Tako je, vaša najljubša ekonomistka nima prav nič drugega za povedati danes.

Ha, ampak, jobeless or not, še vedno mam daleč najboljši okus za muzzzzko.:)

Evo en kjut komadić za pred spanje...

Nina's beat of the week: Klapa Sinj - Cetina

2009-11-24T23:37:00.001+01:00

mislim, da bi moral dobro musko dodat med visokoenergijske proteinske se neki inske prehrambene izdelke.

slaba muska je v tem primeru cisti holesterol.

2009-11-11T14:48:00.002+01:00

Dejmo se it igrico. Dejmo Carici ne non stop dramatizirat, travmirat, dejmo je ne deprimirat. Fino fajn, vsi imamo probleme, vsem je orto "bad", ampak, a lahko prosim malo manj drame, peoples? Ne zanima me več, kdo je komu kaj rekel, kdo koga preboleva in kako strašno grozno je to, kako težko je službo dobit dandanes, kdo je komu besedo vzel, zakaj rabi on psihologa in zakaj si ona uničuje lajf blaaaaaaaaablablablabla. Tvoj problem je z razlogom "tvoj". A lil insensitive, ain't i?

Misel dneva

2009-10-29T23:49:00.003+01:00

Nije okej, da svaki đukac ima pravo na svoje mišljenje.

Matrix & Futurebound: Hold on Rmx

2009-10-28T22:17:00.004+01:00

So se Švedi spravli muziko delat. Tako sodobno, urbaaaano, kot takrat, ko je Abba sekala na polno. Pa so se najdli NeverStone, punk rock band, skandinavski Green day, bržkone, in Lazee, Šved z ganskimi koreninami, dečko, ki je svojo kariero začel s sodelovanjem z ameriškim superkul producentom Kayslay-em. Fantje so združili moči in naredili uspešnico z naslovom Hold on.

Potem sta prišla mimo Matrix & Futurebound, drum'n'bass producenta iz Liverpoola. Znova sta vzela eno bolj popularnih uspešnic ter ji dodala tisti magic trš trš trš touch. Seveda je znova delovalo. Tole je izboljšana, d'n'b verzija.

Random pogovor pred spanjem

2009-10-14T23:24:00.001+02:00

Tejanka: *kaj bos povedala, Jadry?

Carica Nina (v nadaljevanju Carica): *tri

*šter

*zdaj

*ja?

*gospa

*mikrofon je vaš

Jadralka: nimam časa

Tejanka: uff dobra tema

Carica: *a boga reva, vedno tako zaposlena

Tejanka.: čas!?

Carica: o casu se bomo pogovarjal

Tejanka: haha

Carica: *jst menim

*da je cas

*super

*rada mam cas

*predvsem z ledom

*in limono

Tejanka: jst pa z smetano

Carica: tudi na zaru mi prija

Tejanka: si probala?

Carica: hmmm, s smetano, fino

*enkrat

Tejanka: pa un sladki greh gor?

Carica: *na eni fancy vecerji

uf ja

Tejanka: o hudo

*sam to je dost drago drgač

*ampak..ima se..može se

Carica: *cas s smetano je drag, da

*cas brez smetane malo manj

*pa ce je happy hour

*pol dobis dva casa za ceno enga

*loooooooooooool

Jadralka: *kva je pa vama dolgčas

Carica: *ne to pa ne

Nina's Artist of the week #2: Parov Stelar

2009-10-14T15:49:00.003+02:00

Ta teden se je skupini Mundo Livre SA pridružil še Parov Stelar. Avstrijski producent in DJ, za katerega je značilna uporaba jazz samplov, svojo glasbo opisuje kot steampunk, sicer pa gre za electro jazz in breakbeat. Super komadi, ki zvenijo kot charleston 21. stoletja. Dečko, ki je do zdaj izdal 6 albumov in nekih 20 EPjev in singlov, je septembra navdušil z novim, dvojnim albumom, ki ga je poimenoval "Coco". Zelo uplifting, zelo chipper.:)

Nina's Artist of the week: Mundo Livre S/A

2009-10-12T13:03:00.004+02:00

Mundo Livre S/A je skupina fantov iz vzhodnega dela Brazilije, natančneje Recifeja, ki so leta 1984 ustanovili skupino, s katero so razvijali poseben glasbeni slog kot del družbenega gibanja na tistem območju, imenovanega mangue beat. Glasba je superposlušljiva mešanica tradicionalnih glasbenih slogov in bolj sodobnih popularnih elementov. Spodaj prilagam posnetek komada Tendando entender os cabras, ki ga najdete na njihovem albumu Bebadogroove (2o05). Check it out:

Who couldn't like Mondays, if there's such good music?:)

Os Lambas - Comboio II (Remix do Znobia)

2009-10-09T14:56:00.004+02:00

Petek je in tole je THE komad, da vas odnese v party vzdušju čez vikend. Tokratni jagodni izbor sodobne predstavljajo Os Lambas, skupina iz Angole. Ukvarjajo se s kuduro glasbo in moram reči, da jim gre to izjemno dobro od rok.:) Med boljšimi komadi je vsekakor tale spodaj. Gre sicer za remix DJ Znobie, Angolca, ki svojo glasbo opisuje kot ghettotech.

Ja, če bi pa kdo objavil tvoje resno mnenje o jedrskem orožju in bi ti vsi kimali, potem bi bilo pa ok?

2009-10-08T20:38:00.005+02:00

Oh god, in začel se je še en velik halo. Tokrat ga je povzročila (danes čisto prevečkrat omenjena) Blogorola, ki je končno, na naše veliko veselje začela spet izhajati v tiskani obliki. Moram reči, da sem pogrešala posedanje v Bikofeju, Lanu, na Prešercu, na troli, ooo ja na troli in branje misli naših blogovskih avtorjev.

Kakorkoli že, danes je izšla Blogorola in odzivi so bili načeloma, kolikor sem opazila, super. Nova, sveža, sploh super. V mirkoroli, kjer se objavljajo super izjave slovenskih tviterašev, fejsbukarjev ipd. No in pri tokratni izdaji je prišlo do problema, ker si Blogorola veliko dovoli, da kar objavlja besede drugih. To, da jih je človek dal na splet, kjer jih lahko vidi ceeeeeeeel svet, ne, to ni panike. Ker pa je to tiskano in je šla tinta na par zabavnih in par idiotskih izjav, je situacija grozna in bržkone krši tudi osnovne človekove pravice (poleg raznih avtorskih). Meni pa se zdi, da dejansko ni problem v tem, da je to objavljeno v prilogi Dela. Ker...ljudje smo taki... radi imamo, ko nas nekdo pohvali, kritike nas nervirajo, če pa se nekdo smeje na naš račun in poleg tega dodaja sarkastične komentarje, e to pa presega vse meje. Tako je tudi v Mikroroli. Če bi se v tistih oblačkih zbirale izjave, ki bi resno spodbujale bralce k aplavzu in čestitkam namesto take, ki povzročajo smeh in ha-ha-ha-kere-maš-pa-ti izraz na obrazu, potem se noben ne bi pritoževal, da se kar tako brez vprašanja objavlja njegove/njene izjave. V teh oblačkih pa vsekakor ni ničesar škodljivega, samo zabavno je, kaj gre nekaterim po glavah. Kaj pa...kaj pa...kaj pa, če bi se malo sprostili? :P

dipl.Carica

2009-10-07T17:26:00.002+02:00

univ.dipl.ekon. :)

Utrinki #1

2009-09-29T20:47:00.004+02:00

Letos nisem delala večjega javnega haloja glede svojega bdaya. Bil je, bil je celo fenomenalen, ampak to je a tudi vse. Ne, ni mi treba predvidljivo komentirat, da to so pa leta blaaaaablabla. Žur je bil čisto na nivoju srednješolke, ki misli globalno in deluje lokalno, tenkjuverimač, izkupiček daril je kar impresiven, ampak ne še zaključen in ne počutim se niti minute starejše.

Svojo mladost sem pokazala tudi tako, da sem se po celi noči žuranja naslednji večer s Freeeky odpravila na super duper Vesolje Veselja. Iz čiste nezainteresiranosti za slovensko pop glasbeno sceno, Nesiho, Siddharto, razne Zlatkote, Maje in podobno, sem do prizorišča na Emoniki prišla šele zvečer, raaaaavno prav, da sem zamudila Siddharto. In dež. Murphy, sicer moj zvesti spremljevalec, je očitno le dobil a day off. Kakorkoli že, na koncert sem šla, da slišim Joss Stone. In sem jo slišala. Cela flower power se je sprehajala po odru, za njo massive back vocalistske in instrumentalisti, vse v nekem laganem soul filingu, zelo nice. Vseeno sem kar kmalu odjadrala do centra na eno tako malo bolj osebno druženje.:) U u u, pa super mi je bilo, ko mi je Tina iz Vesolja Veselja prinesla majčko za darilo. Kar vedla je, da mam rojstni dan! Supersweet.:)

Aaaaand we're back!

2009-09-29T20:20:00.004+02:00

Po parih zmedenih/napornih/utrudljivih/zivceparajocih/patience-testing mesecih se vračam. Za povedat imam veliko, ampak nič skrbeti, bom previdno filtrirala in cenzurirala, da ja ne boste kakšnega juicy detajla zvedla. Zdaj se mi ravno ne da pisat (hihihi), imam pa v ušesih en super beat...

N.O.H.A. - Tu café

2009-09-02T23:59:00.002+02:00

Definitivno komad meseca. Morda se zavleče še v oktober, nič ne obljubim.

Zlatni Dukati - Joj, Ano.:)

2009-08-22T16:19:00.003+02:00

In my early days, I have been given musical education from so many sources. One of them, probably my favourite, wass my grandma's. The lady of good spirit always loved to sing while spinning around the kitchen making tea, cleaning the dishes after they have been polished perfectly, baking her famous cheese strudel and so on... I spent every summer with her. While grandpa was working on some old car, I'd stay with my grandma in the kitchen, just listening to her stories and songs. One of my favorite was definitelly Joj, Ano. The song is about this girl Ana who is walking around the village in the rain. No umbrella ella needed.;) I heard it some trillion times. I guess she loved to sing it since her name is Ana. Who knows. Anyhow, after learning the lyrics, I'd sing that song at least five times per minute. I just kinda fast forwarded it to the "Joj" part.:)

So here it is, Joj Ano.

Kako se v prepirih pogosto počutim, kot da sem ravnokar z Lune padla.

2009-08-20T14:48:00.004+02:00

Vsi se včasih ujamemo v past konfliktov, nekateri bolj jezno, drugi bolj prestrašeno, a vsak s svojo vlogo. In ne samo z vlogo, temveč tudi z vplivom. Velika večina prepirov je namreč popolnoma brezveznih in z zelo malo razumske osnove, nekateri pa celo brez kakršnekoli podlage. Ok, tu so še čustva in ne samo racio, se strinjam. To ob stran, raje bi se osredotočila na to, kako vse bolj živčni lahko postanemo znotraj posameznega konflikta. To je tisto stanje, ko vidiš, da bi se bilo dejansko bolje pogovarjati s tisto steno, kot pa s človekom, za katerega ne veš kaj govori. Če pomislimo na par od tistih najbolj annoying elementov v večini kregov...

1. Zato.
Kaj »zato«? A je to logičen odgovor na vprašanje »zakaj«? Ne, ni! Zato je super, če mu sledi ker. In potem še nekaj stavkov, poved bržkone in vsem je vse jasno. A ne, lažje je situacijo zakomplicirati, tistega na drugi »strani« spraviti skoraj ob živce in jetra in nohte, medtem ko enostavno rečemo zato. Dialog seveda s tem pride še na višji nivo:
A: »Zakaj zato?«
B: »Pač.«
A: »Kaj pač?!«
B: »Ja n'č, kaj!«
A: »Ja pa to ni odgovor!«
B: »Ja pa je.«
Itd.

Oseba A počasi zgublja živce, razmišlja, kateri predmet bi najraje zagrabila in ga usmerila proti osebi B, medtem ko ta popolnoma nonšalatno ponavlja zato in nezainteresirano gleda proti Alpam. Zaključek: zelo slab.

2. Ja kaj pa tisto takrat jeseni 1964?!
Še dobro, da imamo spomin. Včasih bi bilo bolje, če bi ga formatirali in na novo naložili operacijski sistem, ampak dobro je, da imamo spomin. Če ne drugega, zato, da lahko ob pravem trenutku privlečemo iz prašne skrinje dogodek, ki se je zgodil še pred obstojem pire krompirja v prahu, ter ga zalučamo tisto drugi osebi direeeeeeeeeektno v faco. Ta druga oseba, oseba B, nima pojma o čem oseba A govori, saj je pozabila na ta nepomembni dogodek. Nepomembni, praviš?! A tako to?! Toliko sem pretrpel/-a zaradi tega, tebi pa je vseeno in pozabis. Oseba B zmedeno gleda, kakopak in vpraša, v kakšni povezavi oseba B vidi ta preteeekli dogodek s tem danes. Big mistake. Oseba A, očitno z zelo razvito logiko in smislom za ločevanje emocionalnega in racionalnega…znori. Zdi se, da se prepogosto poslužujemo preteklosti, da nekomu dokažemo kako zelo »bad« je. Tudi kot opravičilo (a lá »Ti meni takrat leta 1613 nisi posodila grabljic za praskanje po lasulji, zdaj pa jaz tebi ne posodim trivremenskegatafta.«) nam je zgodovina v oporo vse prevečkrat.

3. Golaž interpretacija.

Kar me pa najbolj iritira, je pa, ko nekaj rečem in si potem druga oseba to razlaga popolnoma drugače. Niti podobno ne.

Oseba A reče, na primer, da ne mara iti v hribe. Oseba B si seveda to nemudoma razlaga, kot da se je sramuješ in da nikamor nočeš z njo/njim, da se pač ne bi izpostavljal/-a v javnosti. Oseba A potem zmedeno gleda in razmišlja, kdo je tu nor, oseba B pa nadaljuje z monologom. Oseba A ima že rahlo dovolj in se znova začne braniti in reče, da tega sploh ni rekla. E potem pa najboljše... Ja pa si. E ne pa nisem. Si. Nisem. Si. Ja pa nisem, no! Itak da, sem te slišal! Jooooo, s tabo se sploh ne da. Ja pa se da. Ne pa se ne da. (Opaža kdo tu vzorec?)

Tovrstnega nabijanja krivde in emocionalnega izsiljevanja je vse več. Ena oseba drugo nenehno spravlja v pozicijo, v kateri se mora braniti oz. zagovarjati in to verjetno le zato, ker je tista prva oseba skrajno nesigurna vase, kaj šele v ta odnos.

Mislim, da bom letos za rojstni dan kar z Joss Stone zažurala.

2009-08-19T22:13:00.008+02:00

Že kar nekaj tednov vestno odštevam dneve do svojega praznika, big bada rojstnega dneva. In potem se hitro vprašam, kaj bi pa sploh rada počela tisti dan. Hm, v Ljubljani bom, torej to pomeni, da bo boring, ker se pa tukaj itak nič ne dogaja, FestivalLjubljana mi letos ni imel posebno dobrega programa, Madonna hvaaaalabogu odpade, Trnfest rešuje, ampak tam smo vsakk drugi dan. Jaz bi nekaj posebnega. Četrtek, 3.9., na moj bday že imam plane. Take lepe. Dokaj romantične, bržkone. Ampak, naslednji dan je petek. Žur mora biti, saj je vendar bday Carice. Neeee, spet bomo tam? A a. Better. Muuuuch better. Na Joss Stone gremo!

Vsi, ki me poznajo, vedo, kako zelo zbirčna sem, ko pride do glasbe. Tako kot ne maram cvetače, me iritira cvileči glas Akona. In tako kot lahko pojem abnormalne količine hobotnice, se nikoli ne nasitim legendarne Elis Regine. Zato sem toliko bolj vesela, da v Slovenijo prihaja pevka, katere ime se ne začne na Lady ali Katy in ki ne poje o pokerju ali pa o tem, kako se je ona pa s punco lupčkala, zaradi česar naj bi bili vsi zdaj še vedno totalno paf in sploh v šoku zaradi njenega kontroverznega in uporniškega obnašanja.

Joss Stone na glasbeni sceni izstopa že od začetka svoje kariere. Gdč.Stone pri svoji dvaindvajsetih letih in po štirih studijskih albumih še vedno uspeva s prepoznavnim glasom, ki se odlično zlije z njeno soul in r'n'b glasbo. Mlada Britanka (povedala bi lahko tudi, da je vegetarijanka in ljubiteljica živali, predvsem psov ter da ni nikoli srednje šole dokončala, ker je bojda disleksična, ampak je to tako grozno nepomembno, da si še sama skušam podatke zdaj izbrisati s trdega diska v glavi) je kariero začela pri zgodnjih 16ih ter se s prepričljivim glasom ter močno prezenco postavila ob bok light-pop izvajalkam z Britney Spears na čelu. Sodelovala je z glasbeniki, kot so Santana, John Legend, Raphael Saadiq, Lauryn Hill, Elton John ter si tako utrdila imidž "kul" umetnice.

Tukaj je kolaboracija Joss z ameriškim soul izvajalcem in producentom Raphaelom Saadiqom.

Joss bo torej pri nas nastopila 4.septembra, mislim, da nekje na Vilharjevi. Jaz bom tista na koncertu, ki se bo naokol drla: "Joossss, ma giiiirl, dej zapoj eno na poskok, k mam bday!!!!" :)))

DJane Nibeye Livin' Supreme @ Zeleni Zajec

2009-07-16T14:15:00.001+02:00

Ker Zajcu še ni uspelo skočit do morja, si bo v petek naredil beach party kar na Rožnem krajcu.
Mivke mu sicer ne bo uspelo pripeljat, bo pa za prijetno morsko vzdušje poskrbela DJ Nibeye, ki vas bo s svojim glasbenim izborom popeljala na brazilske plaže.

Začnemo ob 19h.

The Sanctus band

2009-07-03T19:02:00.004+02:00

In the past few days this blog has been getting an unusally high number of visits from "Sanctus sanctus dominus" being written into search engines. Obviously, miss Google led you to the correct adress, since I am a big fan of that song, especially the one from the movie Sister act. I'm not sure that is exactly what you were looking for, but I must say that it is worth seing them cute nuns singing and dancing. Happy people 'n all.:) Still, is there any special reason why you are all suddenly searching for it? Am I missing something? A catholic holiday? U u u, are the Sister act (together with Whoopie, of course!) forming a band? Will they be our saviours and kick those awful-voice-and-annoying-appearance MTV quasi singers of the charts? Tell me, ooooh tell me the cure is here! :)

Ko smreka dobi svoj epilog

2009-07-01T18:54:00.004+02:00

Torej, o včerajšnjem dogajanju glede smreke sem že pisala.

Danes, prav v tem trenutku, se dogaja famozni sestanek glede ultrafamozne smreke. Sestanek sem zapustila predčasno, ker je bilo bistveno bolj normalno, kot sem pričakovala. Vsi so bili trezni, pogovarjali smo se približno kulturno, nobenega stola razbili, predvsem pa smreka ostane. Dosegli smo kompromis. Eden od gospogov Podgurcev sicer z vsakim trenutkom bolj sovraži mojo mami in si o njej v glavi brunda "Prekleta babn'ca, to b' mogl deci skrbet za taku (poudarek na a), jebemu kje so cajti ku smo deci zaruputal pa se je use na svoje mestu postaulu, ne pa tu ta zdej ku je use neki LIBrarurERAlovaLNU!". Kar se škarpe tiče, tudi ta ostane, ampak nekatere skrbi, da jo bo smreka sebično izrinila. Potem bi bilo treba pokriti stroške popravila. Kot smo pri zanesljivih virih preverili, stane 25kg cementa cele 3€. Da se sostanovalci izognejo tako visokim stroškom (blok ima 34 stanovanj, torej bi na vsako stanovanje prišel strošek nekaj manj kot 0,09€), bo treba podpisati izjavo, da si ta strošek delimo tista stanovanja, ki imamo balkone na strani koder je smreka. Pozor, bankroti nekaj slovenskih gospodinjstev so tik pred objavo! Katastrofa, ampak ok, vsaj smreka ostane. Na žalost pa sem neverjetno presenečena nad razvojem dogodkov. Na to isto žalost sem pričakovala, da jutri smreke več ne bo.

Kako je zlobna smreka napadla škarpo

2009-06-30T21:57:00.004+02:00

V našem sicer že malo jadnem socialističnem stanovanjskem bloku smo se končno uglasili glede menjave fasade. Sicer luškana rozasta barva je nekako zgubila svoj čar, saj zgleda, kot da bi bila v zelo zakajenem prostoru in med dokaj do-fasad-nastrojenimi nasilneži. V prejšnjem tednu so delavci postavili vse potrebno za začetek dela. Takoj se je pojavil problem flore okoli bloka. Eno od cipres bi bilo potrebno z vrvjo zvezati, ampak se je enemu od sosedov zdelo bistveno lažje drevo kar požagati. Seveda, zakaj pa ne, navsezadnje imamo na svetu toliko zelenja, da se valjamo v njem in iz njega delamo konfete. Če nam kaj ostane posušimo in sosedom postrežemo s čajem.

Cipreso smo nekako preživeli. Aaaampak, na naši strani bloka je še nekaj. Smreka. Štiri nadstropja visoka smreka, stara baje več kot trideset let. Takoj se je oglasil isti sosed kot pri cipresi, znova z revolucionarno idejo: porušiti smreko. Na veliko veselje smreke imamo v bloku še nekaj oseb, kot je moja mami, katere menijo, da ima smreka več inteligence kot nekateri pijani zavaljeni podgurci. Zato je šla takoj "v akcijo" in se z delavci zmenila, da naj smreki veje le začasno zvežejo skupaj. Kul. Problem rešen? E ne.

Ta smreka je ostala problem, le razlog se je rahlo spremenil. Smrekica namreč prebiva na vogalu bloka, kjer pa je tudi ena zelo resna esencialna zadeva. Škarpa. Da, tukaj je že istih 40 let soseda od smreke škarpa. Ena navadna betonska stena nagravžno sive barve. Torej, naši super sosedje so ugotovili, da smreka ogroža škarpo. Da, pravilno ste prebrali in ne nisem se zmotila, relacija gre v smeri od smreke na škarpo. Natančneje, grozne in hudobne so korenine, bau bau tega sveta. Korenine po njihovem napadajo škarpo, ki zaradi tega umira. In zato je potrebno teto smreko likvidirati, pred tem pa ji postreči z bukvico o tem kako skrajno neprimerna so njena dejanja. Ker, očitno gre za premišljen napad smreke na škarpo. Bogo BETONSKO škarpico se je spravila maltretirati, nadlegovati in zlorabljati zlobna živa smreka.

Jutri imamo v bloku sestanek glede smreke. Pri tem se mi sicer zdi rahlo nesramno, da smreke noben ni povabil zraven, da se vsaj malo lahko zagovarja. Na srečo bo imela med lokalnimi idioti nekaj pristašev (ne morem verjeti, da se bom dejansko udeležila sestanka). Na drugi strani bomo imeli predstavnike gospodinjstev, ki prihodnost vidijo v cvičku, pometanju, cvičku, šunki, cvičku, prostaštvu, cvičku, rekordnim nivojem holesterola v krvi, cvičku. Poleg njih bo nekaj stanovalcev, ki si niti cvička ne znajo kupiti, saj v svoji popolni nepismenosti ne razumejo hieroglihov na steklenici. Tem nesposobnežem bodo družbo delale ignorantske ovce, ki jih vse skupaj tako malo gane, da bi jih bilo treba, če se smreko požaga, prav tako odstraniti iz ulice.

O uspešnosti sestanka jutri.

On Fanfare, Tiesto, Urban Festival and why this is not a country we live in, but a mental hospital.

2009-06-30T13:22:00.005+02:00

Last week was everything but boring. Luckily, it was coloured with some good music which made my shocked and irritated mind at least a little bit relaxed.

Monday was coloured in Romanian and Macedonian gipsy music. Ljubljana was hosting Fanfare Ciocarlia and Esma Redzepova. My reaction to the first song (and all that followed) was that I would pretty much give a kidney, half of my liver and some more organs to be able to play even half as good as any of them musicians on the stage. The frenzy didn't finish soon, since I spent the rest of the week with my headphones on singing Sandala.

Wednesday was... ok. Coloured in electronica. A friend called me at 1am, telling me to get to Gospodarsko razstavisce, where DJ Tiesto (ups, sorry, delete the DJ part, for he is supposedly so well known that he can easily go just by Tiesto. eh.) was performing. She had a free ticket for me, so obviously I went. The organizers were promising a spectacular show. Honestly, I don't like Tiesto's music, but he did make a good show. I mostly liked being in a good company.:)

Thursday was pretty black. A group of people that only know how to solve their issues with violence attacked Café Open, a gay friendly café in the downtown of Ljubljana. They came in the middle of a literary event, attacking with rocks and fire. Obviously they were all dressed up, wearing the always elegant black and with their faces hidden behind some more black. The evening ended with a man taken to the hospital (they beat him), some people scared, but mostly tired of homofobia and forensics all around the place. No, Horatio didn't show up, he was stuck with some case in Miami.

Since all the media were covering the Thursday's black event, Friday was still kinda grayish.

Saturday, uf, Saturday was colourful. Rainbowarriors were walking around Ljubljana. The Pride parade. Some were celebrating their sexual orientation, others simply supporting the anti-homofobia movement, but everybody present was simply trying to show the right to be different. From what I know, there haven't been any incidents.

I mostly spent my afternoon in Krizanke, at the Urban Festival. A lovely line-up was to be heard. And it was indeed lovely. I was only disturbed by the fact that once you went out of the concert hall, you couldn't go back in. So, they basically expected a person to enter at 17h and leave at 24h? Sure. Sure. It would definitely not be easier to give people passes to move around freely. For that reason I only went in when Dubiosa kolektiv was playing. Uf! :D And after them Kosheen! Uf uf! And and and and then... ooooh lord... Kiril Dzajkovski and his band. How was it? Hum, if I tell you I was drooling, do you get an idea? :)

Unfortunately, I had to leave their performance prematurely, because I was to DJ at Metelkova City. Before I tell you what happened there, a short preface. We (me and my Female's'cream co-DJanes) knew we would be DJing there since the beginning of May. In the last few days before the party, we talked to one of the responsible for organization, and we set up the schedule: we were to DJ from 00h 'til 03h, in both Monokel and Tiffany (it was the Pride finishing party). On the last day, just a few hours before the beginning of the party, the schedule is changing, adding new DJs etc. So, we arrive, I head straight to the Tiffany's DJ table to leave the stuff there, when a... hm... person approaches me, says “Just so you know, there will be no drum'n'bass here tonight.” and leaves. The retard tells me that at midnight? I mean, come on, to organize a party like that, apart from the security, is like having a party in your own living room. And, if you are at least a liiiiil bit fair, you don't wait until the DJ arrives. Obviously, this guy isn't that fair. I don't know him, they say he's some Duki person. There is not even a P of Professional in those people.

Obviously, I left and said I wouldn't DJ in Monokel either, since they tend to be similarly incompetent. But, my Female's'cream gang calms me down, with a little help of a certain Miss B., and we perform at Monokel. Was goooood.:)

It was a really good lesson. I must say I'm not really that surprised, human incompetence shows every day at every step, it is the ignorance and some pseudo attitude that makes one puke. Mr.Dzajkovski and his band, I wish I hadn't left your concert for a performance in a psychiatric hospital.

p.s.: oh, forgot a certain lil detail that came ot of nowhere:

they are all a bunch of girle girls with beards, they can't undersand any other beat than the one of pop house, therefore dnb is in their minds as hubba bubba in my mouth - a biiiig mess.

Tetkine mudrosti

2009-06-10T23:54:00.004+02:00

Mesece je trajalo, da si dejansko upam javno zapisati, da bom v kratkem teta. Tega nismo hoteli pretirano objavljati in obešati na veliki zvon (tudi na malega raje ne) v upanju, da noben ne bo opazil, da se po mestu maje ena skrajno simpatična nosečnica. Shortyju se fuuuul veselim, prepričana sem, da bo legenda. Tudi že prvo darilo imam zanj, ampak je presenečenje, tako da, ssshhh.

Vse skupaj pa mi je dalo misliti. Teta ima do svojega nečaka neke dolžnosti, mar ne? V Tetovstvo za telebane (redka knjiga, težko jo boste našli), lekcija 1, piše, da mora teta nečaka nujno in brezpogojno razvajati. V mojem primeru obljubljam Shortyju najboljšo glasbeno izobrazbo. Skrbela bom, da mu slučajno kdo ne podvali razne kompilacije a la Mozart for babies. Ja, ker buhnedej, da otroci slišijo kaj drugega kot Malo nočno glasbo v izvedbi enega triangla. Mali bo spoznal tako Gilberta Gila, kot tudi J Dillo, 4Hero, Jose Jamesa, Nino Simmone etc. Tudi pri klasični glasbi mu bom morala malo razširiti playlisto, da ne bo Malemu že za dobro jutro postreženo z Valkirie, ali pač katero drugo od Wagnerjevih radostnih oper.

Dalje. Socializacija. Nujen del Shortyjevega razvoja. Njegovi starci ne bi smeli biti problem, čeprav sta oba včasih prave macole. Detajle na stran, Tetka bo poskrbela, da bo Shorty že v prvem letu spoznal lepote henganja ob makiatu, v dobri družbi. Prepričana sem, da bo kaj kmalu spoznal, da če se nekdo ne zdi v redu oseba, prav gotovo ni in da če se nekdo zdi zelo v redu oseba, zelo verjetno vseeno ni. Draguljev je pač med ljudmi bolj malo. Aha, in že smo tu. Pri bistvu tegale posta. Poleg muzike in socialnih spretnosti bo Shorty od mene dobil...tatatatataaaaaaaam... Tetkine mudrosti. Enostavčne povedi ali pa take, dolžine Dunajske ceste, v vsakem primeru pa resnične in globoke. Prenesene iz prejšnjih generacij, ali pa pobrane iz lastnih izkuenj, v vsakem primeru pa uporabne.

Prva v vrsti Tetkinih mudrosti je pomembna izjava ene mojih, žal že pokojnih, daljnih tet. Ana, Jana, Anka, gospa njenega kova si je pač privoščila več imen, je nekoč rekla in tako v kamen zapisala: Razbijena čaša nikad nije k'o cijela.

Kratko. Jedrnato. Jasno. Zate, Shorty, lesson No.1.:)

Shlomo Mintz @ Zagreb

2009-06-06T08:33:00.004+02:00

After months of drought, my brother and me finally found a concert that seemed worth attending. Since nothing in Ljubljana was promising, we decided for Zagreb where Shlomo Mintz was leading and performing with the Zagreb Philharmonics. I heard of Mr.Mintz ages ago, when I was still a little girl with this long pony tale, huge white glasses with pink dots and the belief that I shall become THE violinist. Since at that time he already was among THE violinists, it was rather easy memorising his name.

Anyhow, I woke up, all excited about the concert. Having to wait for my bro to finish work, I headed to Café Open for coffee. As Anamaria was working, it was a quite relaxing cup of coffee. Bro finished just in time to catch the traffic jams in the streets of Ljubljana. Still we managed to get to the petrol station and buy fooooooood. It's amazing how even them cold sandwiches can taste sooo good when you haven't eaten all day.

The brilliant minds of me and bro took us straight to the building. An hour early.

The concert started with van Beethoven's Coriolan. My dear readers, that just might be the most boring piece in classical music. It was so boring that even the orchestra almost stopped playing. Luckily, we were about to hear van Beethoven's concerto in D-Major, the only violin concert after the series of two Romances and 9 Sonatas he wrote for the violin. Now, this surely is one of the greatest compositions for the violin. It is so calming and even with its complete simplicity, it does not get boring.

The orchestra started calmly and slowly. I immediately liked it. But, after the intro, Mr.Mintz started playing and suddenly...everything became...forte...sforzato. It was just too much. The orchestra was somehow following, while the solo player was pressing the bow to the string as if it was trying to murder it. Still, the technical abilities of Mr.Mintz don't have to be questioned, it was the interpretation of the piece that i disliked. And too bac he didn't tune the violin when he came to the stage, it could've kept three strings out of four on the appropriate position.

For the encore, he played one of Paganini's capriccios, i thing. But I also don't remember which one it was. I remember playing fast and very clearly. Loved it.:)

After the break, the orchestra, conducted also by Mr.Mintz, played a few movements from the suites of Prokofiev's Romeo&Juliette. I must say I liked it, but it was more due to the orchestra's brass section than anything else. The trumpets and horns really were good. The strings had some solo parts and...em...well, the concertmaster didn't play good (in my opinion), she accelerated as if she was the space battleship going on warp, the second violins were rather average, but the viola, aiii, i liked the way the owner of that viola was playing.:)

It definitely wasn't the greatest concert I have ever attended, but it was definitly time well spent.:)

Veliki Finale or simply Finale?

2009-05-02T21:30:00.003+02:00

Pravkar gledam oddajo Zvjezde pjevaju (prevod ni potreben. Ja, Slovenčki moji, razumete kaj to pomen. Ja pa potrud' se no!) na HRT1. Že v samem uvodnem dialogu me voditelj inu voditeljica zmedeta. Ona namreč začne pogovor o tem, kako baje ni pravilno reči nekaj v stilu "Ovo je veliko finale...". Zakaj? Ker je za finale očitno, da je veliko. Ampak mene ni to zmotilo. Namreč, finale je verjetno lahko tudi malo. No, odvisno za koga. Tistemu, ki je v tem Finalu, se zadeva vsekakor zdi uaaaau in zelo velika, pa tudi sam vsaj malo zraste. Za nas ostale je to lahko pač "kr eno" finale. Kar mene pr "veliko finale" zmoti je to, da ne obstaja več vrst finalov. Finale pač je. Ali je to kot pica, ki je lahko otroška, mala, srednja, velika, XL, družinska, velikosti Madagaskarja? Kako veliko se komu zdi je seveda subjektivno, ampak vseeno to ne pomeni, da imamo več vrst finala. Tako. Zdaj grem lahko mirno čaj skuhat.

2009-04-27T17:31:00.001+02:00

DJane Nibeye @ Metelkova, 24.4.

Loewe sound

2009-03-31T21:30:00.004+02:00

This add seriously makes you want to have them little peoples moving around the screen everytime you feel like... something.:)

One perfect add...:

Per Aspera Ad Astra

2009-03-26T13:12:00.006+01:00

After years of waiting, I finally decided to make a tatto. Somewhere where it can't be seen all the time and the motive that has been chosen yeeeaaarrsss ago. Obviously I didn't go alone, I needed some support. Who went with me? RatOnCrack, of course. She held my hand, put cold towels on my forehead, told sweet stories like the one about the Cinderella, only without the angry woman part etc. She deeefinitely didn't spend most of the time jumping around with the camera, telling me about how many more tattoos SHE wants, and for sure did she not mention every now and then something like "Ooops, I think he made a lil mistake.". She'd never.

Anyhow, it took Mr.Alan The Tattoo Maker approximately 40 minutes to make the whole thing as gorgeous as it looks now. Surprisingly, it didn't hurt much. Only a little.:) The important thing is that I love the image, the position and especially the meaning.

Yesterday I showed it to my mum. Scared of her reaction, I simply lift the shirt up at the restaurant during lunch. To my big surprise, she didn't start yelling. She looked at me with her big big green eyes and asked: "But why do you need it?". Nice. Very nice.:)

And now, here are some pictures from the Tattoo in da making photoshooting. All made by my personal Rat photographer.

Los Colorados - Hot'n'Cold

2009-03-21T09:46:00.002+01:00

A Ukranian band performing a song by Katy Perry. A true masterpiece...

A few diarrhea-provoking tunes

2009-03-05T10:02:00.010+01:00

So, basically, I'm preparing for one of my DJ events. This time I have to put pop and r'n'b music. Not my kind of stuff, but ok, will do it.

In the process of collecting music for this event, I have come upon some such obnoxious songs that I could never listen to or torture other people with. Here are just a few:

1. Lambada: This song by a french band Kaoma has been launched in 1989. It was an instant hit and for some reason... it still is. And stupid me, I just checked out the video as well. And now I can't decide what annoys me more: the walking-on-the-beach part (see 1.40) or the drummer himself and with the sound of his lil percussion. I also advise you to turn off the speakers before entering their web page. Why? The Kaoma peoples are appearently stuck in time with their lil hit, so they put the song on auto-play when entering the page. Hurts.

2. La Isla Bonita: Another hit from the late 80s, this time by the one and only Virgin, Evita, the singer, the producer, omg the actress... Madonna Louise Veronica Ciccone. Accepting the song after Michael Jackson rejected it and adapting the lyrics made Ms.Madonna even a bigger star. Why? Again, no one knows. I mean, including some spanish word in a song doesn't make the song spanish! And, what does samba have to do with Spain? And... the song is... is... just... ugly!

3. We are family: By Sister Sledge. Only one thing to say... No, we are NOT family.

4. Truly, Dancing on the ceiling, All night long: and eeeverything else by Lionel Richie. Making songs like those should be considered as criminal action. Against humanity. Better, mental genocide. Global, of course. Uf.

5. We built this city: If you really did build it, Starship, for the love of god, do tear it down.

6. Ur so gay: By miss Katy Perry. Jumping forward to 2008, it is inevitable to notice another persona that should totally be banned from the stage. Any stage. She killed my hopes for me liking her with the first single where she "liked it". And she hasn't changed my mind since.

I could go on and on and on and on and on and on and on and on and on and on and on. And then some more. But I won't.:)

Robi's Photoblog

2009-02-21T12:52:00.004+01:00

On a sunny Saturday like this one, everything looks beautiful. Still, it can be hard to capture perfect images and moments. Some people manage to do it anyway. One of them is Robert Kruh a.k.a. Robi. This amateur photographer has developed his fondness for photography into art. I must say I really like his photos. Plus, he's one cool person.:) Anyway, here is the link to his photoblog which is, byyy the way, among nominees for the 2009 Photoblog Award.

Tedi Spalato - Dalmatino povišću pritrujena

2009-02-16T19:34:00.003+01:00

Perfect on a day like today, in a cold city like this one, with people like these. I miss my Dalmatia. I only wish the damn tourists hadn't discovered it. People. Ewww. People.

2009-02-10T13:45:00.004+01:00

re⋅spect [ri-spekt]

deference to a right, privilege, privileged position, or someone or something considered to have certain rights or privileges; proper acceptance or courtesy; acknowledgment: respect for a suspect's right to counsel; to show respect for the flag; respect for the elderly.

So, how hard is it to have some? What do you do with your closest who don't have any? Not trying to sound pathetic. Me be just a liiiil disappointed.

Overheard in this bloody province

2009-02-06T18:55:00.003+01:00

A: Uf, sliš'm, da sta spet dva umrla na Karteljeumu klancu.

B: Kuga pa jst vem.

A: Ja člouk, al ž'viš tle.

B: Misl'm, da sta bla dva Srba.

A: Ja pa sej to nima veze.

B: Ja kuga, bi blu že bulš, če bi bla dva Turka.

Ok, jaz imam tukaj eno vprašanje ter en nasvet za osebo B:

1. What?!

2. Prosim, reci da se hecaš. Če se hecaš, ne probaj tega razvijat v kariero.

Beat of the Month

2009-02-06T15:03:00.002+01:00

I suppose not another intro is needed for this one.:)

Dakar po Leclercu

2009-01-31T10:57:00.007+01:00

Da nabavim kavo in hrano, grem ponavadi v najbližjo trgovino. Vendar pa sem šla ta teden v supermarket Leclerc. Dvakrat. In moram reči, da sem bila na koncu popolnoma izčrpana. Dvakrat. Zdi se mi, da so že tako veliko trgovino še povečali. Kar je samo po sebi okej. Ampak, spremenili so tudi lokacije posameznih izdelkov. Kar je samo po sebi tudi okej. Ko bi le vse skupaj imelo za sabo eno logiko, vsaj takšno, ki jo porabnik lahko razume. In če smo čisto iskreni, bolj logično razmišljujočega porabnika od mene bi težko zbrskali. Kakorkoli že. Iščem toaletni papir, na primer. Vidim čistila in podobno, aha, ok, to bo tam nekje, si mislim. Yeah, right. Zraven čistil je vendar prostor za tuno. Kakopak. Izdelka namreč smiselno pašeta skupaj. WC papir je na druuuugi strani trgovine, vsaj dve postaji trole bi lahko vmes postavili. Dalje iščemo kečap. Nič lažjega, ravno sem šla mimo polic z raznimi paradižnikovimi omakami. To bo torej tam nekje, le par korakov nazaj. Yeah, right. Kečap mora biti zraven majoneze, z ostalimi paradižniki ga pa že ne bomo bratili. Pecivčka so, ničkajdrugače, svetlobna leta stran od kruha, tako da, ko se ob nakupu kajzerc spomniš, da ti bo ob polnoči zagotovo zapasala tista tortica ali pa mini pica, rabiš najprej Internet, da preko (not-so)Easy Jeta nabaviš letalsko karto do prijazne tete, tam daleč stran, ki že vsa diši po rogljičkih, samo še marmelada ji fali na licih.

Et cetera.

Ko se končno prebiješ do blagajn, kot da bi v peš-hondi opravil Argentina dakar. Bos.

Image Source: hellforleathermagazine.com

The daily proof that human stupidity has absolutely no limits

2009-01-30T18:34:00.002+01:00

Girlfriend: This frappuccino tastes like foam.
Boyfriend: I guess they put a lot of foam in yours.
Girlfriend: Oh my god, they should make a foam-flavored frappuccino.

Taken from OverhearedInNewYork

Ki, ki, ki!

2009-01-28T18:09:00.005+01:00

Britanska rock skupina, KI prihaja is Glasgowa, KI si je ime izbrala po avstrijskem nadvojvodi, navdušuje poslušalce, KI imajo radi njihov zvok, KI je mešanica art roka in alternative, KI zadnje čase prevladuje na britanskih lestvicah...

Skoraj v celoti citirano iz neke kvazi pop oddaje na TV3. Pa kdo tem ljudem dovoli, da se izražajo?? Al' ni nič narobe, če nekaj poveste v več kot eni povedi!

The beat that to myself I'd never admit

2009-01-28T12:18:00.005+01:00

The musical genres I like vary from classical, sould and r'n'b to drum'n'bass, broken beat, bossa nova and so on. As long as there's music, I'm ok. But obviously, there are kinds of music I don't like. Which kinds? Let's take for example trance. I have absolutely no desire to spend my time listening to this pseudo art, the constant banging that always sounds pretty much the same. Or let's take gothic metal. I mean, what's with the screaming and emo lyrics about death featuring angry guitar players? It simply doesn't work for me. From all that I just wrote, you might be a liiiil surprised with the video I'm about to show you. It combines the DJing skills of a renowned trance DJ Armin van Buuren and the vocals of Sharon den Adel, the singer of a metal band Within Temptation.One could say that they're a gothic metal band, but they consider themselves more of a symphonic metal kind of a group. Which annoys me even more. I mean, haven't we gotten over the creating a dark atmosphere with symphonic orchestras? And Metallica's Nothing else matters in the uh uh symphonic kind of style still makes me sick.

Anyway, Armin van Buuren and Sharon den Adel got together and created a song that I actually like. It's called In and Out of Love and is featured on van Buuren's album Imagine.

The Daily Tune

2009-01-27T12:07:00.002+01:00

Incredibly hilarious at 5 a.m.

2009-01-27T05:41:00.002+01:00

Od vse te megle sploh ne vidim, da je manj megle!

2009-01-19T10:00:00.005+01:00

Znantsveniki iz francoske Atomic Energy Commision so ugotovili, da je v Evropi, glede na stanje 30 let nazaj, danes za 50 odstotkov manj megle. To naj bi bila posledica zmanjšanega onesnaževanja zraka. Čistejši zrak, bolj jasno nebo. Logično. Seveda je tu tudi malo manj dobra stran situacije. Bolj jasno nebo, več sonca na evropskem delu Zemlje in torej več globalnega ogrevanja. No good. Evropske temperature so tako zdaj v povprečju višje za pol stopinje Celzija, kot je bilo temu tako pred leti. No good. Več o tem na strani Guardiana.

Ampak, če pustimo že dokaj jasne klimatske težave ob strani... kdaj bomo tudi v Ljubljani opazili, da je manj megle????

Image Source: radioaktual.si

Disconnecting mind from body a.k.a. Alegria, alegriaaaa! :)

2009-01-15T22:01:00.004+01:00

My leg hurts a lot since it's been broken.

My throat is awful, I hardly have any voice (not to underestimate it, after all, the kind of voice brought a lot of fame to mr.armstrong).

As you can see in the previous post, I can't smell or taste.

Basically, my body ain't doing so well lately.

But, my mind...

...oooooohhhh... my mind is a whoooole different story.:)

Right now, there is a party in my head going on, similar to this one...

Deeper thoughts on being smell-deprived

2009-01-15T18:22:00.005+01:00

I'm getting smarter every day, so I obviously go deeper in understanding or at least at noticing stuff. In the past week since I've been ill, I haven't been able to smell anything. Consequently, I can't taste either. So basically I smell the same all the time, showered or not. So do other people. To me, of course. And coffee smells the same as tea, which should be considered a crime against the human being (the being being me. hihi, that sounded funny. hm, as long as it doesn't smell funny. in that case i wouldn't know it's funny and perhaps you would all laugh and I'd look at you as if you're a liiil crazy. And I couldn't tell the difference between you being crazy or simply smelling something funny.).

I got lost in the brackets.

I found myself. Outside the brackets. ;)

And sea-fruit tastes exactly as chocolate pancakes, which han hardly be distinguished from an orange. Usually I mostly care that there is food when one is hungry and not so much what kind of food it is (as long as it's not beans). Otherwise I doubt I'd be able to easily eat the same food for a week. Which I sometimes do. But this is just too much. In this week, food has literally become a routine. What is even worse is that smelling has also been a routine. I smell a book when I take it from the shelf. I smell water before drinking it. I smell myself all the time because I know I'm better than air.

And now, thank god I still can see.:)

Rijeka, Hrvaška: Prisilno na psihiatriji ali Kdo dovoli ljudem odločati???

2009-01-14T18:20:00.005+01:00

Torej, kako je bilo. Mlada, takrat 16-letna Ana je starcem povedala, da je lezbijka. Ali sta pa sama ugotovila. Irelevantno. Starca sta jo mirne duše, kakopak, poslala v psihiatrično bolnišnico. Kaj pa drugega. Ampak, da bi bila zadeva verodostojna, sta jo, kljub temu, da ni bilo nobenih simptomov, sprejeli tam z razalago, da je mala odvisna od heroina. In tako je Ana Dragičević v rečki psihiatrični bolnišnici preživela pet let. Skoraj dva tisoč dni mladosti in odraščanja je preživela pod pomirjevali in bojda nečloveškemu ravnanju bolnišničnega osebja. Glede na to, da je bila tudi po dopolnjenem 18. letu starosti prisilno hospitalizirana, so ji bile jasno kršene osnovne človeške pravice. Zakaj? Ker se je deklarirala kot lezbijka.

Pa ajde, evo, pustimo liberalnost na stran. Svoboda pri spolni usmerjenosti in zakaj bi kogarkoli ganilo oz. zanimalo kako je nekdo drug usmerjen. Pustimo te, sicer popolnoma logične in enostavne pojme zasebnosti, osebne odločitve, celo čustev, pri miru. Osredotočimo se samo na dejstva v konkretnem primeru. Odkar sem prebrala ta članek o Ani v Dnevniku, se že ves čas ukvarjam z vprašanjem, kdo je tu nor. Ne ne ne, bolj natančno, kdo je tu bolj nor. Ana, ker že prej ni šla stran od staršev, saj so verjetno že prej kazali znake mentalne izzvanosti, in šla živet v hosto, kjer bi jo volki in volkulje definitivno bolje vzgojili? Anini starci, ki pač, bodimo resni, niso ravno normalni. Tudi retardirani niso, pa da bi človek lahko rekel, da so na nivoju šest-letnega otroka. Ne predstavljam si, namreč, šest-letnega otroka, ki bi tako ravnal. Torej gre tu za hujšo obliko prizadetosti. Ravnateljica bolnice? Patetični izgovor za zdravnico, ki je odgovorna za življenja ljudi v njeni bolnici? Taista ženska, ki se ji v celotni zgodbi ni zdelo absolutno nič narobe? Zakaj? Ker v fini popedenani državici, kjer sicer bolj kot ne nič ne štima, ampak dajmo ne it v detajle, treba deviantnost od zakoreninjenih katoliških (kvazi) vrednot zatreti v kali, pa čeprav to pomeni dejansko uničiti življenje mladega dekleta, kateri itak ni jasno, kaj ji delajo? Vsi ostali zaposleni v bolnici, ki itak sadistično delajo vse, kar jim je naročeno? Veste, česa ne razumem? Zlobe. Res, tega ne razumem. Kaj ima nekdo od tega, da eno punco po nepotrebnem zapre v psihiatrično bolnico? Iztrebljanje homoseksualcev s tem ne bo rešeno, dejstvo. Mira na svetu ne bo, dejstvo. Zima ne bo nič manj groba, dejstvo. Kaj pa potem? Iz čiste zlobe? Hm hm hm, iz nerazumevanja? Spet tista tipična človeška, da je treba požgat vse, česar ne razumemo, ker je itak ali hudičevo seme ali pa...ne, nobenega ali pa, samo hudičevo seme je lahko. Če ste vernik ali pa ne. Ja, skoraj bi se upala trditi, da je to to. Če bi bilo tako strašno grozno (in sramotno, ne pozabimo na sramotno, vendar!), da se mala drogira, bi se verjetno kaj drugega zmislili. Ampak droge niso nič novega, pretresljivega, navadnemu verniku strašnega. Nekaj takega? Čeprav, v bolnici, ki je očitno pod profesionalnim vodstvom, bi vendar lahko Ano popravili (ja, rekla sem 'popravili') s kakšnimi bolj naprednimi metodami, če že pomirjevala in osamitev niso delovali. Imamo namreč še vrsto izjemnih načinov. Svet nudi še, na primer, Voodoo Turbo 3000, kjer je vudu lutkica vodoodporna, da da. Nadalje, imamo zažiganje čarovnic. Za to sicer potrebujemo čarovnice, ampak ni panike, v tehle zlobnih časih, čarovničko ali pa kar ducat njih ne bi smel bit problem izluščiti iz množice. Če pa ne bodo priznale svoje identitete pa imamo razlog več, da jih zažgemo. Lahko bi mazilili Ano. Saj veste kaj je Kosobrin rekel, za vsako bolezen raste rož'ca. Jaz ponavadi prisegam na kamilico, fina za želodec je. Ok, dovolj sarkazma. Konec koncev je situacija resna. Ani pa noben ne more povrniti petih let. Ne, nima še celega življenja pred sabo. Pet let manj ima. In to ne po svoji izbiri. Upam le, da velja rek, kar te ne ubije, te naredi močnejega. Vseeno pa sem prepričana, da je še ogromno mladih, ki zaradi nedojemljivih staršev morajo čez marsikaj. Samo zato, ker so ti starši ujeti v svojih vzgojah, svojih tradicijah in zelo težko naredijo preskok na nekaj novega, njim morda neznanega. Vendar pa, saj ni vse neznano slabo. In v nerazumevanju tega je bistvo problema. Ker v končni fazi nekdo sprejme odločitev, ki je... napačna.

Pomislite takole... Eden od komentarjev zvestih bralcev Dnevnika je bil, da je vsa ta zgodba o Ani Dragičević ena laž. Možno. Ampak, kaj pa, če je vse res?

2009-01-13T15:30:00.004+01:00

Iiiiin sem zbolela. Na veliko veselje vseh vas, saj bom zdaj morda bolj pogosto apdejtala tole zadevo od bloga. Hm, ali pa ne, glede na to, da se mi zelo malo dogaja. Ja, tudi pitje čaja, gledanje tv-ja in tipkanje po MSNju lahko zgubi svoj prvotni čar po osemstoenaintridesetih ponovitvah. Vseeno pa imam par stvari, ki bi jih rada delila z vami:

1. Od prepogostega brisanja z robčkom po nosu.... nos boli.

2. Čez tri tedne se začenja nov cikel koncertov v sklopu Jazzinty Abonmaja. Fina zadeva. Nekaj slovenskih izvajalcev (Igor Lumpert, Bratko Bibič, Mia Žnidarič) in nekaj Madžarov (Djabe, Úzgin Űver). Jazzy glasba z nekaj funka, etno elementov, fuzije etc. Vredno ogleda.

Več se mi ne da in se grem raje malo natabletat.:))